»Hej, a boš kaj vlagala?« me je vprašala ljubezniva sorodnica. Niti ne, sem odvrnila. Na vrtu je vročina vse pobrala, za sadje so poskrbeli ptiči in ose, tako da sem rešena tega mučnega dela. »Ti bom jaz prinesla ekološko makedonsko papriko,« je rekla in odložila slušalko, še preden sem utegnila protestirati.

Morda pa spoštovani minister vse to počne zato, da ga kdo ne vpraša, kje bo našel tisoč manjkajočih učiteljev za matematiko in kako bo druge, ki so še po šolah, prepričal, da ostanejo?

V dobrih starih časih smo vsaj nekaj poletnim dnem rekli čas kislih kumaric.

Obstaja laž. Strupena, sladkobna laž, ki si jo ženske tako zelo rade šepetamo: da smo sestre. Da smo ščit in zavetišče druga drugi, ker da pač vse vemo, kako boli ta svet.

Sedim na terasi, gledam proti svetlečemu zaslonu in si zastavljam enako vprašanje, kot si ga verjetno vsaj enkrat na teden postavi vsakdo, ki po napornem dnevu išče nezahtevno sprostitev: Zakaj hudiča gledam tole?

Te dni so na televiziji znova prikazali slavni film Babica gre na jug. In smo ga znova gledali. Super, je rekla babica, sem vam ravnokar hotela povedati, da grem na jug tudi jaz.

Ko slovenska politika ne služi več državljanom, mora vse, ki imamo Slovenijo radi, skrbeti. Desna vlada počne, kar se ji zdi, opozicija molči. Kot da je ni. No, plačo, nekje med pet in sedem tisoč bruto, ti politiki vseeno z veseljem poberejo.

Menda smo pred bogom, zakonom in sploh vsi ljudje enaki. Ne glede na to, od kod prihajamo, kakšni smo, koliko in kaj imamo …

Sedim na terasi, gledam proti plaži in se sprašujem isto vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja že vsak, ki je kdaj preživel poletje ob Jadranskem morju: Je kje kakšna obala, kjer ni Slovencev? Ne, resno. Obstaja? Ker če obstaja, mi prosim sporočite koordinate. Takoj.

Jebelacesta, je normalno, da smo pri temperaturi, ki ne dosega niti 40 stopinj, utrujene, brezvoljne, z zatečenimi stopali in rdečimi nosovi, smo jamrale ob popoldanski kavi pod dežnikom v bližnji kavarni.

Sedim na terasi, hladim svojo srbečo kožo, gledam proti plaži, opazujem ljudi in ugotavljam, da je svet dokončno skrenil s poti.

Najprej me je zbodlo v levi rami, nato pa še v desnem kolku. To je od klime, je ugotovil cenjeni soprog, ki hodi zadnje čase v službo v dolgih gatah, tako zelo so ohladili pisarne.

Saj poznate tisto izrabljeno frazo, da »nič ni več tako, kot je bilo«? Tudi če ga ne vidite, je jasno, da jo je izustil nekdo z »bogatimi« življenjskimi izkušnjami.

Tudi naju z Janekom je zgrabila kolesarska vročica. Kolesarska vročica, zunaj vročina, imava vklopljeno klimo, pa še en ventilator v sobi.

Levo koleno je Maričin glavni radar.

Iz zgornjega nadstropja se je slišalo preklinjanje, kot da bi se razkuril konjski hlapec. Babica.

Tudi za priklic starih časov ne. Čeprav – bilo je, a zdaj ni več.

Končno je prišel dan, ko sva se z Janekom odpravila po dolini navzdol na servis po avto. Janek se je veselil vožnje z avtobusom, vsaj tako je kazalo.

Eno najlažjih priznanj v življenju je to, da sem poletni človek. Obožujem poletja. Obožujem lahne, frfotave oblekice, v katerih se zdi življenje takoj lažje, in ponošene flipflopke, ki pomenijo uradni konec vseh resnih obveznosti.