Nagovoril me je tisti notranji glas, tisti moj dežurni hudič, naj grem na pot.

Junij je zame čas za romanje.

Pelji me na pogreb, je ukazala babica z glasom, ki ni trpel ugovora. Ker ne mara pogrebov (jaz tudi ne), mi je bilo takoj jasno, da gre za nekoga pomembnega.

Če samo pomislim, kako je bilo, ko sem jih jaz imela toliko.

Z Janekom živiva v res lepem kraju, in kdor še ni prehodil vsaj koščka te lepe doline, veliko zamuja.

Te dni mineva natanko pet let od tistega usodnega klica medicinske sestre z Onkološkega inštituta.

Ko za nekaj ur prevzameš varstvo »posebej vzgojenega« otroka, lahko na povsem nov način razumeš, zakaj so nekoč prisegali na strogo vzgojo.

Moji vnuki si bodo počasi oddahnili. Počitnice so blizu. Jaz, ki vse skupaj gledam nekoliko od daleč, imam občutek, da jim ni bilo hudega.

Za Janekovih petintrideset let, ki jih je dopolnil pred nekaj dnevi, se je v dveh dneh zložilo vse, kar ima najraje.

Še vedno sedim v tistem parku brez imena, v varnem objemu med staro stavbo C in steklenim delom Onkološkega inštituta.

Zdaj je pa čas, je rekel cenjeni soprog. Prezgodaj je, saj je vreme vendar aprilsko, sem zajavkal

Menda Slovenija kupuje premalo orožje. Nato ni zadovoljen. Verjetno tudi Izrael ne. Ker tudi tam kupujemo.

Prostodušno priznam, da še nikoli nisem imela torte za rojstni dan.

Bolezen ti pokaže mrežo ljudi okoli tebe – pa ne po besedah, temveč po dejanjih. Dokler si zdrav, so vsi »tukaj«.

Sedeli smo pod brajdo in dihali na škrge, saj je bilo vroče in soparno kot hudič.

Spomin. Vas. Kmetije, njive, polni hlevi. Pri vsaki hiši pes čuvaj. Tak zaresen. Vedela sem, da sosedovemu ne smem blizu.

Včeraj je bilo v najini hiši spet vse tako, kot mora biti.

»To je stran vržen denar,« je rekla mirno, skoraj mimogrede, ne da bi dvignila pogled z zaslona. Prosim?? V tistem trenutku se mi je svet za sekundo ustavil.