Če ljudje ne sodelujejo, če hočejo vse zase in dati vse v svoja usta, bo celo omizje lačno.

Spat grem, ko sem utrujena, in ne takrat, ko je spet nekdo tam nekje dejal, da je čas za spanje.

Sin živi v Pivki. Zaposlen je v 60 km oddaljeni Ljubljani. Če je mogoče, dela od doma, če pa ne, ve, da bo plazenje po Primorki trajalo še uro ali dve več kot običajno.

Ravno na svetovni dan knjige in avtorskih pravic sva imela z Janekom predstavitev najine nove knjige v knjigarni najine založbe v belem mestu.

V preteklosti sem imela z zajtrki vedno težave. Dobesedno silila sem se s hrano, ko moja telo in um sploh še nista bila budna.

Na elektronsko pošto mi že nekaj časa prihajajo ponudbe o tečajih duhovne rasti, vsaj enega da sem nujno potrebna.

Trump gotovo. Vsake toliko se ga nekdo nameni ustreliti. A ga nobeden ne zadene. Kako naiven moraš biti, da verjameš? Zelo.

Kakšen večer moja mama pravi: »Mišek moj zlati, mama gre zdaj malo pisat', da bo najina slikica v Jani«.

Na zadnjem pregledu je bila moja krvna slika porazna.

Kupila sem si tri visoke grede. Nisem vsak dan mlajša, na kar me opozarja hrbet, ki me včasih prav nemarno boli.

Raje ne povem, kaj sem si mislila o vplivnežih, a se je spet izkazalo, da nimam pojma.

Zjutraj vstanem vsak dan pred peto uro, da lahko zares v miru zlijem vase prvo jutranjo kavo. Brez nje sem samo napol živa.

Sedela sem na tistem neudobnem, hladnem stolu na Onkološkem inštitutu in opazovala utrip hodnika, kjer se zdi, da sekunde tečejo počasneje kot kjer koli drugje na svetu.

Dobili smo se na kavi, da naredimo nekakšen strateški načrt, pa se je eden od sodelavcev kar naprej vračal na strašno sramoto, ki da se je dogodila prejšnji dan.

Bili so časi, ko sem jih težko čakala. Končno vsi prosti in skupaj. Dokler sta bila sinova pri volji, je to pomenilo tudi aktivno potepanje. Že kam.

(ali o tem, zakaj bi jaz volila Brzega!)

Sedim na Onkološkem inštitutu. Znova. Okoli mene so obrazi, ki jih ne poznam, a jih razumem bolje kot kogarkoli drugega.

Sedeli smo na terasi in se greli na popoldanskem sončku, ko je idilo skalila največja opravljivka v naši ulici. Ste slišali za kri, je spraševala vsa zasopla.

Danes je v poslanskih klopeh vse mogoče. Plača je visoka, pretegnejo se ne, odgovornosti nobene, vpliv pa velik … Gre še globlje?