Za Janekovih petintrideset let, ki jih je dopolnil pred nekaj dnevi, se je v dveh dneh zložilo vse, kar ima najraje.

Še vedno sedim v tistem parku brez imena, v varnem objemu med staro stavbo C in steklenim delom Onkološkega inštituta.

Zdaj je pa čas, je rekel cenjeni soprog. Prezgodaj je, saj je vreme vendar aprilsko, sem zajavkal

Menda Slovenija kupuje premalo orožje. Nato ni zadovoljen. Verjetno tudi Izrael ne. Ker tudi tam kupujemo.

Prostodušno priznam, da še nikoli nisem imela torte za rojstni dan.

Bolezen ti pokaže mrežo ljudi okoli tebe – pa ne po besedah, temveč po dejanjih. Dokler si zdrav, so vsi »tukaj«.

Sedeli smo pod brajdo in dihali na škrge, saj je bilo vroče in soparno kot hudič.

Spomin. Vas. Kmetije, njive, polni hlevi. Pri vsaki hiši pes čuvaj. Tak zaresen. Vedela sem, da sosedovemu ne smem blizu.

Včeraj je bilo v najini hiši spet vse tako, kot mora biti.

»To je stran vržen denar,« je rekla mirno, skoraj mimogrede, ne da bi dvignila pogled z zaslona. Prosim?? V tistem trenutku se mi je svet za sekundo ustavil.

Ko telo začne opozarjati, izbira ni več samoumevna: čakati ali plačati? Kolumistka Majda Juvan o generaciji, ki vse bolj vlaga v svoje zdravje.

Če ljudje ne sodelujejo, če hočejo vse zase in dati vse v svoja usta, bo celo omizje lačno.

Spat grem, ko sem utrujena, in ne takrat, ko je spet nekdo tam nekje dejal, da je čas za spanje.

Sin živi v Pivki. Zaposlen je v 60 km oddaljeni Ljubljani. Če je mogoče, dela od doma, če pa ne, ve, da bo plazenje po Primorki trajalo še uro ali dve več kot običajno.

Ravno na svetovni dan knjige in avtorskih pravic sva imela z Janekom predstavitev najine nove knjige v knjigarni najine založbe v belem mestu.

V preteklosti sem imela z zajtrki vedno težave. Dobesedno silila sem se s hrano, ko moja telo in um sploh še nista bila budna.

Na elektronsko pošto mi že nekaj časa prihajajo ponudbe o tečajih duhovne rasti, vsaj enega da sem nujno potrebna.

Trump gotovo. Vsake toliko se ga nekdo nameni ustreliti. A ga nobeden ne zadene. Kako naiven moraš biti, da verjameš? Zelo.

Kakšen večer moja mama pravi: »Mišek moj zlati, mama gre zdaj malo pisat', da bo najina slikica v Jani«.