Nekje med tistimi brezbrižnimi leti mladosti in trenutkom, ko se prvič zares ozreš nazaj, se zgodi tiha, neopazna sprememba. Svet neha biti varno igrišče in postane surovo prizorišče.

Čiščenje in pospravljanje me po navadi prime spomladi, ko sonce posije čez sosednjo streho ravno pod pravim kotom, da se vidijo zasvinjana okna, zaprašene zavese, nastlane police in založeno stopnišče.

Res ne vem, zakaj poslovni partnerji tako radi vabijo na večerje tudi intimne partnerje svojih strank, ki potem ves čas zehajo in gledajo na uro. Čeprav se družba zaklinja, da ne bo razpravljala o poslih, počne prav to. Bljak.

Bilo je pred desetletji. Raje ne povem kolikimi. Marsikateri večer smo napol odrasli srednješolci »prežurali«. Kdaj pri kom doma, kdaj pa po lokalih.

Težko ali celo nemogoče se je odučiti mnogih svojih ravnanj, védenj in vedenja, ki smo se jih morali naučiti pred mnogimi leti. Odučiti zato, ker v današnjih časih niso več uporabni, včasih so celo moteči.

S cenjenim soprogom sva prišla po treh dneh s hribov, smrdljiva kot dihurja, čeprav sva se zjutraj v planinski koči umivala kot dva prehlajena mačka v nekakšnem koritu z ledeno vodo.

Cepetavček. Vsi starši vemo, kdo je to. Mali upornik, ki … hoče … noče ... brca … vpije … Vas spominja na koga? Ni nujno, da je majčken. Ko izgubijo odrasli »cepetavčki«, jih v nadaljnje ukrepe žene maščevanje. Recimo v nove in nove referendume. Tako kot je zastavil, bo Janša mandat težko končal. Treh predhodnih tudi ni. Leta niso dodana vrednost. Vem. Iz izkušenj.

Kot da je te dni in noči vse narobe na nebu in zemlji, se mi zdi. Sem pa prepričana, da za to pač ni kriva Zvezdica Zaspanka, ki jo je Frane Milčinski Ježek predstavil pred osemdesetimi leti.

Pred mano je spet tisti datum na koledarju. Bliža se nova kontrola na Onkološkem inštitutu. Vsakič znova, ne glede na to, koliko mesecev ali let je minilo, se ob tem datumu v prsnem košu naseli znana, težka tišina.

Prejšnji četrtek je deževalo in moji gobarski hormoni so začeli brbotati. Goba sicer res zrase čez noč, ampak micelij se je letošnje poletje temeljito posušil in vrag vedi, kdaj se bo prebudil.

Ženske gotovo poznate ta občutek. Tu in tam se zgodi, da se je treba urediti. Iz omar izvlečemo nekaj cunj in potem pred ogledalom prislanjamo nase eno, pa drugo, morda bi pa tole … še šal za boljši vtis …

Za nama z Janekom je še en prelep dan, ki sva ga doživela skupaj z najinimi sosedi in vaščani, upokojenci. Tako kot sem jaz. No, Janek še vedno dela, kar pač zmore.

Letošnji september ni dišal le po zrelem sadju, vlažnem listju in hladnejših jutrih.

Bil je topel jesenski dan, vsi v soseščini smo se martinčkali na svojih dvoriščih, zato nam pač ni ušlo nobeno treskanje z vrati in kričanje nestrpnih prebivalcev četrti.

Za nas, ki capljamo. Če samo pomislimo, da se je leta 1950 Anglež Alan Turing še spraševal, ali lahko stroji mislijo, razmišljajo ... Leta 1990 je superračunalnik že premagal šahista Garija Kasparova. Danes bijemo plat zvona.

A lahko s prijateljem prespiva pri vas, je vprašal stric. Seveda, seveda, smo se vsi razveselili.

Včasih smo odgovore iskali v debelih knjigah, danes nam jih v hipu ponudi računalnik. Toda hitrost sprememb prinaša tudi povsem nove strahove.

Za dežjem vedno posije sonce. Tudi tokrat! Po skoraj treh dneh pranja z nalivi se je danes opoldne zjasnilo nebo.

Na vhodu v veleposlaništvo sem razmišljala, čemu mi je bilo to sploh potrebno. Lahko bi preprosto odklonila sestanek s Kitajci.