Vroče je kot hudič, zato sem nepotrebna opravila zmanjšala na minimum.

Govori. Za politike je to obvezni del posla. Naši predsednici govorita dobro. A eno so besede, drugo pa dejanja. Eno je Slovenija, drugo je svet.

Lahko sem hvaležna za Janeka, za preprosto življenje z njim in drobne, a pomembne reči.

Vremenarji se to pot celo niso zmotili, da nas čaka vročinski val, in ko smo prižgali klimatsko napravo, smo zelo hitro ugotovili, da greje namesto hladi.

Zasebnost je v Sloveniji ultimativna. Kar po svoje pojasni, zakaj pokojnika, ki je umrl na svojem domu, mesec dni ni nihče pogrešal. Takšni smo. In potem se čudimo ...

Kafkovsko počutje? Ne izgine kar tako. Saj veste: lastna nemoč. A ne gre obupati. Tam na drugi strani so tudi ljudje, kot sem jaz. Čeprav znajo tehnologijo bolje uporabljati ...

Živim s serijskim morilcem. In to ni mačji kašelj. Dobesedno.

Živimo v času sprevrženosti in zlorab vseh sort. Vse je dovoljeno.

Ko je predsednica naše domovine pred nekaj dnevi izrekla besede o genocidu v Gazi, sem se precej začudila tistim, ki so se nad tem zgražali.

Jaz in rak. Jagnje in volk, ki si občasno izmenjava poglede, eden z ostrino plena, drugi z mehkobo preživetja. In v tem najinem nenavadnem srečanju se je rodil nekakšen čuden, mestoma celo absurden ples.

Posamične nogavice sem lepo razporedila po kavču, upajoč, da sem vendarle prezrla drugi del para, pa ni bilo tako. Ni jih bilo in konec.

Morda je naš planet po barvi res moder, po pameti pa gotovo ni. Eno samo preračunavanje. Kaj se splača, kaj naj bleknem, da me bo še kje kdo opazil.

Zgodbe našega življenja so velike zato, ker so nam lastne in samo mi vemo, kaj so nam prinesle v življenju in kaj odnesle … In midva deliva del svojih zgodb z vami.

Danes je na meniju statistika. Ja, tista zlovešča številka, ki naj bi mi povedala, koliko možnosti imam za preživetje.

Mati božja, pivo bodo podražili za skoraj tri cente pol litra. Kakšna katastrofa!

Čudna je ta novodobna parlamentarna demokracija. Poslanci nezainteresirani, razklani, odsotni … Parlamenti, tudi naš skupni evropski, so pogosto kot hiše duhov. Nikjer nikogar.

Ne vem, ali je imel Janek v glavi ali srcu kakšno željo, ko je vlekel za vrv v cerkvici (kar ni tako lahko), a zvon se je oglasil. Uspel je!

Sedim v čakalnici, obkrožena z neštetimi ljudmi, in čutim, kako se mi v nevarnem utripu srca prepletajo strah, negotovost in misli, ki se mi valijo po glavi sem ter tja.

Tudi vam smrdi sveže oprano perilo? Po čem ima vonj?