Prihodnji teden me čaka nova kontrola na Onkološkem inštitutu in znova me najedajo poznani dvomi in strahovi. Na hodnikih inštituta se svet zame ustavi.

Svoje lekcije o darilih sem se naučila že pred leti, ko sva blodili z mamo po mestu ...

Če sem iskrena, ne samo do vas, temveč tudi do svojega ogledala, ki me neusmiljeno ocenjuje, sem začela živeti šele pri 50 letih.

Kdo bo letos priskrbel smrečico, je vprašala koruzniška snaha, ki je to storila lani. Se pravi, da zdaj nekaj let ne bo prišla na vrsto, kot je jasno namignila.

Imam vnuka, ki že razmišlja o vozniškem izpitu. A veš, da bo za šoferski izpit po novem dovolj že deset ur praktične vožnje?

Pravzaprav se sploh ne morem spomniti, kdaj smo ga začeli tako imenovati. In zakaj. Zakaj ravno december in ne kakšen drug mesec v letu?

Berem: Španka, stara 101 leto, vsak dan v telovadnici dviguje uteži! Saj ne vem, naj ji zavidam ali naj se mi smili.

Žrtvam prometnih nesreč in njihovim svojcem se zadrgnejo grla od mraza in žalosti. Besede, ki opisujejo trpljenje, se izgubijo v megli na tistem trgu.

Gledam otroke okoli sebe, vsi urejeni, počesani, oblečeni po zadnji modi, obleke znanih firm, vsi celi, nepotolčeni, s telefoni, prilepljenimi v rokah …

Bila je takšna z dolgimi plastičnimi dlakami, idealna za čiščenje terase in preganjanje pajkov.

Svet nam uhaja z vajeti. Kdo pri zdravi bi pred leti verjel, da ga bo vrtel nekdo, kot je Trump

Česar se spomnim iz svoje mladosti, je to, da smo takrat imeli samo en tip straniščnega papirja, takšnega z rdečimi, trdimi lističi.

Cenjeni soprog me je v nedeljo obvestil, da bo konec tedna večerja pri nekem njegovem sodelavcu. Ne grem, sem rekla, imam druge načrte. Seveda greš, se je nasršil.

Naključno srečanje sredi mestnega vrveža. Vljudnostni uvod v klepet. Po možnosti z nekom, ki ga poznamo, pa nam je ravno tisti trenutek ime ušlo iz spomina.

V Janekovem delovnem centru smo se dogovorili, da bodo organizirali njegov prevoz do Tolmina. Po petih letih sem začutila, da ne zmorem več ...

Za mano je še en rojstni dan. Tretji, odkar se družimo preko teh kolumn. To je moj tretji rojstni dan po diagnozi rak, ko sem verjela, da ne bom doživela niti enega več.

Zadnje tedne se kar naprej nekaj dogaja, razglašajo najuspešnejše, najbogatejše, najlepše, najprodornejše (kakšen vrag je že to) in najinovativnejše.

Le kdo bo zdravil svet, ki se tako zelo hitro vrti? Vprašanje je, kako daleč smo od časov, ko človek o prihodnosti ne bo več odločal.

Obstajata tudi dobra in slaba stran kovanca ...