
Kolumna

Navaden dan nenavadne mame: ko se mama izneveri
Če me boste vse naslednje dni ne glede na vreme videli na poteh okoli Bovca z dežnikom v roki, potem veste, da imam še vedno slabo vest. In občutek, da sem se izneverila Janeku.

Onkološka bolnica št. 6196: kava z Danico
Nič ne rečem, nič nimam proti še eni skodelici in tudi nobenih načrtov nimam, kaj bom sama s sabo. Rada bi šla domov, na otok me sploh ne vleče, ampak če sem že prilezla do morja, razmišljam, da bi bilo pa fino, da sem vsaj nekaj dni ob njem.

Nevrotična gospodinja: gobarska pustolovščina
Babica in cenjeni soprog sta pustošila po gozdovih. Za njima ni ostalo nič, morda kakšna goba, po kateri je lezel vsaj pet centimetrski polž.

Mediji danes: Od tragedij do tračev – brez odmora, brez razlike
Ko tragedije postanejo rutina, rumeni tisk pa standard – medijski svet zamegljuje vest in čustva. Človek se pač navadi. Žal.

Navaden dan nenavadne mame: Janekovi radarji za dobre ljudi
'Janek tam na kavču pravzaprav ni stiskal k sebi daril, temveč Marijino ljubeznivost in njeno naklonjenost do njega.'

Onkološka bolnica št. 6196: Oaza sredi betonske puščave
Brez besed, vsa premočena od znoja, stresa in grenkega spoznanja izdaje se odpeljem z opustošenega pomola. Motor avta je edini zvok, ki me spremlja, medtem ko je v moji glavi divja nevihta.

Ni mi vseeno: Kje smo, kam gremo?
Proračun EU za prihodnjih sedem let je za navadnega Zemljana nepredstavljivih 2.000 milijard evrov! Pa vendar. Elon Musk je sam »težak« 410 milijard. Vam je zdaj jasno, zakaj s Trumpom ne moreta drug brez drugega?

Navaden dan nenavadne mame: Nasprotja
Česarkoli se že domislimo, vse ima svoje nasprotje. To nam povedo že besede, ki jim pravimo protipomenke. Le zakaj bi si jih sicer človeštvo izmislilo.

Onkološka bolnica št. 6196: Trajektna agonija in katamaranski lov
Trajekta ni. Vsaj za nas ne. Tako je kazal zahrbtni ladijski portal na spletu in nam v hipu uničil ležerno jutro.

Nevrotična gospodinja: Babica v elementu
Pred tedni je babica oznanila, da dobi gostjo, prijateljico iz Splita. Od razpada Jugoslavije že ni bila v Sloveniji, kar babice ni motilo, da ne bi šla medtem vsaj petkrat k njej na morje.

Navaden dan nenavadne mame: brezskrbni čas
Ne vem, kako in ali sploh, si bova letos z Janekom prilagodila, organizirala … počitnice. Ali pa dopust. Kakorkoli že!

Onkološka bolnica št. 6196: psom vstop prepovedan
Pol ure bi vam zdajle lahko opisovala, kaj zanimivega je videti v njegovem muzeju sredi ničesar, pa ne bo šlo. Starejši in svojim letom primerno zoprn vratar mi namreč ni dovolil za ograjo spominskega parka, ker sem bila s psom.

Nevrotična gospodinja: Imate še kakšno sadiko?
Pridelujete sadike? Imate morda še nekaj paradižnikov, tudi jajčevci in paprika bi prišli prav ? Če jih torej imate, se za božjo voljo oglasite, ker boste tako rešili duševno zdravje mnogih družinskih članov.

Ni mi vseeno: svet in moje jutro
Pred letom ali dvema ne bi niti pomislila, da trije norci – ni nepomembno – tudi »lastniki« jedrskega orožja, lahko počno karkoli. Netanjahu kolje, Trump gospodari, Putin tolče Ukrajino in že gleda proti Baltiku. Evropski politiki pa na kolenih. Dobesedno.

Onkološka bolnica št. 6196: Še vedno na poti do morja
Medtem ko smo se plazili skozi redka naselja, me je spreletela groza ob pogledu na zapuščene, pozabljene hiše, ki z odprtimi usti zijajo v praznino.

Nevrotična gospodinja: Gostje so najboljše čistilke
Vroče je kot hudič, zato sem nepotrebna opravila zmanjšala na minimum.

Ni mi vseeno: praznik državnosti
Govori. Za politike je to obvezni del posla. Naši predsednici govorita dobro. A eno so besede, drugo pa dejanja. Eno je Slovenija, drugo je svet.

Navaden dan nenavadne mame: hvaležnost
Lahko sem hvaležna za Janeka, za preprosto življenje z njim in drobne, a pomembne reči.

Nevrotična gospodinja: vročinski val
Vremenarji se to pot celo niso zmotili, da nas čaka vročinski val, in ko smo prižgali klimatsko napravo, smo zelo hitro ugotovili, da greje namesto hladi.

Ni mi vseeno: To je svet, v katerem živimo
Zasebnost je v Sloveniji ultimativna. Kar po svoje pojasni, zakaj pokojnika, ki je umrl na svojem domu, mesec dni ni nihče pogrešal. Takšni smo. In potem se čudimo ...