UI

Kolumna: Ni mi vseeno

Pred leti so se pojavili vplivneži, vplivnice, znani Slovenci, Slovenke …To niso doktorji znanosti, ugledni umetniki, politiki, učitelji, zdravniki …, temveč ljudje, ki vso energijo načrtno vlagajo v svojo prepoznavnost. In od nje živijo. Najboljši sploh ne slabo. Raje ne povem, kaj sem si mislila o njih.  A se je spet izkazalo, da nimam pojma. S precejšnjim zamikom sem dojela, da gre pravzaprav za novodobno oglaševanje, v resnici za posel, pravzaprav kar za poklic. Najprodornejši se upravičeno prištevajo med znane Slovence.

Slovenija

Vplivneži lažejo, mi (za zdaj) nasedamo

Vplivnežev in vplivnic, ki od tega živijo, naj bi bilo v Sloveniji okoli 1250. Najboljši z vsako objavo zaslužijo 1.000 evrov in več. Če je verjeti zapisom, letni prihodki najboljših presegajo sto tisoč evrov. Ni veliko poklicev, ki bi bili tako zelo dobičkonosni.

##PAIDBREAK##

Ena bolj znanih in uspešnih, Lepa Afna, ima na omrežju Instagram 117 tisoč sledilcev. Za primerjavo, Janez Janša, ki jih ima med našimi politiki daleč največ, jih ima na omrežju X le 4.000 več.

Zdaj, ko sem se sprijaznila s tem, da je delo marsikaj, ugotavljam, da je biti vplivnica  čisto resna reč. Ni za lene. Dopustov ni, tudi porodniških ne. Če bi vplivnice za nekaj mesecev izginile s spleta, bi jih sledilci zapustili. Lepa Afna je mlada mamica in svoje sledilce obvešča o vsem, kar se ji dogaja. Preimenovala se je v »baby bluznico«, ki sotrpinkam svetuje in priporoča tudi, kako živeti in preživeti. Hrana, počitek, trendi,  pripomočki. Marsikateri namig ali nasvet prav pride.

Verjamem, da mnoge ženske  niso vedele za posebno ambulanto, ki v pomoč mladim mamam in dojenčkom deluje na psihiatrični kliniki. A ker Lepa Afna od »vplivništva« in reklam živi, največ pozornosti namenja potrošni robi. Oblačenju, pripomočkom, novitetam ... Odvisno od naročnikov in plačnikov.  Karkoli si že jaz in še kdo misli o vsem skupaj, gre za čisto resen poklic. Če ga ne razumem, je to moja težava in še en dokaz, da čas res prehitro teče.

Za reševanje težav, ki so jih svojčas mlade mame morale kar same reševati, je danes na voljo kopica naslovov, terapevtov, literature. Kadar se kaj zatakne, ljudje hitreje poiščejo pomoč. Ker lahko, ker jim pripada in imajo pravico. Pravice pa so resna reč.  

Pred dnevi sem zasledila zapis jezne mlade mamice, ki se ji izteka porodniška, v bližnjem  vrtcu pa za njenega malčka ni prostora. Bila je ogorčena. Nedopustno. Naj ga vozi na drug konec mesta? Naj pusti službo? Vrtec je pravica. Dolžnost države pa, da ga zagotovi. Res je bila jezna. Ker pravice niso kar tako.  Zapis sem si zapomnila, ker se mi zdi dobra in vse prej kot osamljena ilustracija današnjega časa. Časa, ko je marsikaj ultimativno. Tukaj in zdaj.

revija Jana

So pa tudi pravice, kjer kot družba očitno pretiravamo. Zdravstvena abstinenca. Bolniške. Vsake toliko se mediji o tem na široko  razpišejo. Številke so res alarmantne. Po bolniških smo na samem vrhu EU. Povprečno je pri nas vsak dan na bolniški kar sedem odstotkov  vseh zaposlenih! Lani smo tako izgubili 17 milijonov delovnih dni in za bolniške izplačali  domala 700 milijonov evrov.  

Ni nepomembno, da je malha za zdravljenje in bolniške ista. Več gre za bolniške, manj ostane za zdravljenje. A število bolniških še kar narašča. Menda zato, ker je prelahko priti do njih, pravega nadzora ni, kazni za kršitelje pa so zanemarljive. In tako ljudje med bolniškimi »fušajo«, potujejo, dopustujejo … Nadzorniki zasačijo le redke. A tudi če jih, jim ni hudega. Kot rečeno, vsaj po  bolniških smo med »najboljšimi«. Vsake toliko beremo o nujnih zaostritvah. Več nadzora, več doslednosti, tudi  kazni … Število bolniških pa še kar narašča. Mimogrede, najmanj bolniških ima Romunija. Menda zato, ker so plače nizke, zaposlitve negotove, nadzor pa strikten.

revija Jana