Nič ni pomagalo. Vesna je za izboljšanje svojega zdravstvenega stanja v zadnjih letih poskusila vse, kar je bilo možno in kar ponuja uradna medicina.

Politika je kurba. Nespodobno, a resnično.

Shranila sem vse darove tega dne in vse darove meni dragih ljudi v Mali vasi. V svojo dušo! In zdaj sem bogata, moj človeški račun je prepoln.

Mnogim ni dano, drugih niti ne vleče pogledati čez plot. Ker, saj vemo, povsod je lepo, a doma je najlepše. A kako naj to vem, če nikamor ne grem?

Te dni sva na svoji vsakodnevni rajži v frnjažo na eni od klopic srečala sosedo Dragico in kužka Skaja. Saj že veste, midva ga kličeva kar Piki.

Na tem dopustu me je doletelo spoznanje, da moj mir ne more biti zgrajen na temeljih nekoga drugega. Moj mir je moja lastna stvar.

Pravzaprav nimam v mislih nakupovalnega črnega petka, ampak takšnega navadnega, ki pade na trinajsti v mesecu. Takrat se mi zmeraj kaj dogaja.

Dokler niso pogovorov o dežju zamenjali tisti o vojni, sem bila zelo zadovoljna z dejstvom, da živim v eni najmanjših članic Nata.

Tudi brez ogledala vem, da sva se oba z Janekom postarala. Včasih se mi zazdi, da sva takšna kot tista dva človeka v pesmi Adija Smolarja, Daleč je za naju pomlad.

»V tej skupini se je nepričakovano znašla oseba, ki je ne poznam, a mi je v preteklosti naredila veliko škode. In to si ti,« sem pokazala na moževo bivšo ljubico.

A je primerno, da se priletne ženske pleskajo v pozna leta?

Saj ste tudi vi opazili, kako obsedeni smo s statistiko. S številkami nasploh. Kdo je najbogatejši, kdo je lani največ pridobil, kdo izgubil …

Skoraj nobena druga beseda v slovarju slovenskega jezika nima toliko pomenov in razlag kot beseda življenje.

Saj nisem odšla iz zakona, ker bi mi bilo lepo. Lepega ne zapuščaš. Nisem kar odšla in potegnila iz zemlje s sabo vseh korenin ...

Tik preden sem stopila na prehod za pešce, sem zaslišala cviljenje zavor. Očitno je voznik zadnji hip opazil otroka, ki se je motovilil na začetku prehoda ...

V Sloveniji je okoli 535 tisoč upokojencev. In manj kot milijon davkoplačevalcev. Od teh je kar 150 tisoč tujcev.

In tako je Janek dočakal vrnitev na delo. Ali pa konec počitnic? Glede na to, kako rad hodi v Tolmin, včasih mislim, da ima tam najboljše počitnice!

Nekaj ur sem brezciljno hodila po otoku. Nekaj ur sem bila na begu pred sabo in pred preteklostjo, ki me je končno ujela. Najraje bi šla z otoka. Takoj.

Letos je cenjeni soprog praznoval okroglo obletnico mature in za izlet v rodno mesto in srečanje z nekdanjimi sošolci si je vzel kar dva dni. »Pa glej, da boš pustil babe pri miru,« sem ga opozorila, preden je šel ves obrit in namaziljen od doma. Pogledal me je hudo strupeno.