Neko jutro me je zbudil strašen trušč, ki je prihajal iz kuhinje. Sledilo je preklinjanje, zares prostaško, če smem pripomniti.

Šolarji so se vrnili v razrede. Po desetletju in več bo letos prvošolcev spet manj kot 20.000. Še manj jih bo. Rodnost niha.

Na letališču sva bila precej zgodnja, kot po navadi. Že je igrala neka muzika, vonj po čevapčičih je bil nezgrešljiv.

Ob prvem koraku na otoku začutim, da nekaj ni tako, kot je bilo prejšnja leta. Čudna energija visi v zraku, kot da je nekdo ravno takrat, ko sem pristala, odprl portal v vzporedno dimenzijo.

Spokajta se že vendar na dopust, sta tulila najina potomca, ker še konec avgusta nisva vedela, ali greva in kam bi šla. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz grem na morje zaradi morja.

Z delom za mikrofonom sem si prislužila penzijo. Do tega medija bom vedno gojila poseben odnos. Tudi do radijcev. So taki, ki jih občudujem, ker nikoli, ampak res nikoli ne pridejo na program nepripravljeni, in so one in oni, ki jih vodim pod kategorijo milni mehurčki. Preden poletijo, počijo.

Nocoj sem spet prevzela štafetno palico v Mali vasi. Malo po polnoči sem prižgala lučko v kuhinji, si skuhala kavo, odprla računalnik in poslušala (verjetno) lajanje lisic, ki oblegajo kurnik ob vznožju Rombona.

Miška sem pustila na dvorišču Daničinega stanovanja. »Ne skrbi,« je rekla, »bom pazila nanj, ti se le sprosti in uživaj na dopustu.« In res sem imela tak namen. Do vstopa na katamaran.

Cenjeni soprog je že pred časom objavil, da bo prevzel vlogo kulturnega animatorja naše družine, kar pomeni, da skrbno sledi po časopisih, kje se kaj dogaja in kaj o tem menijo kritiki.

Od Dolomitov do Antarktike – nekateri potujejo, ker lahko, drugi pa le sanjajo. Razlike med nami so vse večje in vedno bolj vidne.

Vsakemu, ki naju vpraša, kam greva pa midva na dopust, povem, da greva v … Bovec! Kam pa drugam!?

"Vsak dan trkaš na ta vrata in se sprašuješ, ali so za njimi še isti ljudje. Stvari se spreminjajo. Ljudje tudi. Rečejo ti, da te imajo radi, jutri pa ti obrnejo hrbet. Ne bodi presenečena, to se bo v tvojem življenju ponovilo še mnogokrat."

Koliko je pravzaprav medvedov pri nas, je zjutraj modrovala babica takoj po tistem, ko je odprla časopis. Spet so namreč nekoga napadli.

Če me boste vse naslednje dni ne glede na vreme videli na poteh okoli Bovca z dežnikom v roki, potem veste, da imam še vedno slabo vest. In občutek, da sem se izneverila Janeku.

Nič ne rečem, nič nimam proti še eni skodelici in tudi nobenih načrtov nimam, kaj bom sama s sabo. Rada bi šla domov, na otok me sploh ne vleče, ampak če sem že prilezla do morja, razmišljam, da bi bilo pa fino, da sem vsaj nekaj dni ob njem.

Babica in cenjeni soprog sta pustošila po gozdovih. Za njima ni ostalo nič, morda kakšna goba, po kateri je lezel vsaj pet centimetrski polž.

Ko tragedije postanejo rutina, rumeni tisk pa standard – medijski svet zamegljuje vest in čustva. Človek se pač navadi. Žal.

'Janek tam na kavču pravzaprav ni stiskal k sebi daril, temveč Marijino ljubeznivost in njeno naklonjenost do njega.'

Brez besed, vsa premočena od znoja, stresa in grenkega spoznanja izdaje se odpeljem z opustošenega pomola. Motor avta je edini zvok, ki me spremlja, medtem ko je v moji glavi divja nevihta.