revija Jana

Kot vsako pomlad sva se tudi letos z Janekom zagnala na vrt. Janek pridno pometa okoli hišice, pa tudi v njej. Kroglice stiropora, s katerim se  je podnajemnica kuna zabavala vso zimo, se lepijo na metlo in vsaka sapica jih odnaša nazaj. Na koncu Janek zabriše metlo v kot, sede na svoj prestol in pobrska po vrečki z malico. Zelo ga razumem in se pravzaprav veselim, da tudi prepozna … delo zaradi dela. Kar je pač nesmiselno.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Krničar in teta Jana

Do vrta se morava povzpeti s ceste navzgor v hribček. Počasi nama gre. Zelo počasi, pravzaprav. Ne vem, ali sva čisto brez kondicije po dolgi zimi ali pa so za to kriva leta. Ki se neusmiljeno nalagajo obema. Zato so bili velikonočni prazniki prava priložnost, da sva začela malo trenirati zaspane mišice, če se že pomladiti ne moreva, ali ne? Tako sva neko jutro naredila skoraj pet kilometrov.

##PAIDBREAK##

Čez frnjažo do Ravnega laza, pa do Ravelnika in pod Ravelnikom nazaj domov. Bilo je prelepo jutro, čebele so se trudile po rumenih cvetovih regrata, da bi našle kaj za pod zob. A tale prva paša je bila bolj slaba, na žalost. Potem sva ugledala prelepega metulja, zelenega robidarja. Ni hotel razpreti obeh kril. Očitno je malo bil muhast in je hotel,  da ga fotografiram samo z enega profila. In mi je to tudi uspelo!

Pomislila sem, kako pa uspeva naravi, da se vsako pomlad pomladi? Kar pomeni, narediti kaj mlado, da kdo dobi mlad, mladosten videz, pa nove, mlade rastline, novo, sodobnejše vozilo, dobiti nove, mlade dele, razloži besedo pomladiti slovar. No, midva se vsako pomlad malo postarava. Saj vendar štejem leta. Ki jih Janek, na prvi pogled, dobro skriva – seveda čisto nenamerno. Mlade rastline sva že posadila na vrtu, morda čisto prehitro, a midva delava pač kot neumna kmeta in računava na debel krompir.Sva pa pomladila najino prevozno sredstvo. Ne, ni novo, se bo kar lepo (po)staralo z nama.

Oni dan sem Janeka peljala v delovni center, in ko sem ustavila pred vrati, je Janek rekel z malo žalostnim glasom: »Ni ga, vidiš?« Mislila sem, da mi hoče povedati, da danes ne bo njegove Mojčice v službo. Kot veste, Janek ne razlaga veliko, jaz pa tudi včasih težko uganem, kaj in koga misli. Pa tudi moški spol uporablja največkrat, ker ga seveda sliši zase. Potem pa mi je vse skupaj zadnjič razložila Andreja. Umrl je njihov hišni maček po imenu Brzi.

No, potem pa sem še jaz postala malo žalostna. Brzi se je namreč vsako jutro smukal po večnamenskem prostoru in čakal na naše otroke, ki so prihajali v delovni center od doma, in na tiste, ki so prihajali iz zgornjih nadstropij na zajtrk. Hodil je po okenski polički in gledal na dvorišče ter z repom veselo mahal po lamelnih zavesah. Včasih je prišel do vhodnih vrat, ko so se odpirala, in radovedno pogledoval, kdo prihaja. Tako je skoraj vsako jutro pozdravil tudi Janeka. Bil je lep maček, malo nenavadne oranžne barve, in zdelo se mi je, da je zelo zadovoljen s svojo službo v delovnem centru. Vsi so ga imeli radi in gotovo je bil deležen največ ljubeznivosti na tem svetu.

Ne vem sicer, kakšen je bil ta maček kot mladenič. Ko sem ga spoznala, je bil že malo v letih in zagotovo na njem ni nič več upravičevalo njegovo ime Brzi. A tudi mački se postarajo, tako kot ljudje, imena pa ostanejo. Janek doma nikoli ni govoril o njem, na koncu pa se je izkazalo, da je bil tudi Brzi njegov prijatelj. Torej, Brzi, naj ti bo dobro v mačjih nebesih!

In če zdaj komu, dragi bralci in bralke, ime Brzi škriplje v ušesih in spominja na besedo brzina, ki seveda ni slovenska, vas čisto razumem. A prepričana sem, da boste našim otrokom odpustili, da so ga tako poimenovali. Gotovo je bil pred mnogimi leti, ko je prišel v delovni center, kolikor vem, iz zavetišča, hiter, prestrašen in se je skrival po vseh kotičkih, preden se je udomačil.

Danes, ko  sva se peljala z Janekom domov iz mesta, sem šele ob cesti opazila velike plakate, na katerih je pisalo Volim te! Še vedno nas nagovarjajo, koga naj volimo, čeprav so bile volitve že pred nekaj tedni. Tisti, ki še znamo nekaj besed tujega jezika, ki smo se ga nekoč učili v šoli, bi pomislili, da nam sporočajo, da nas imajo radi. Kakšna zmota bi bila to! Če pa bi že brali v slovenskem jeziku, bi nam res lahko škripalo v ušesih: kakšna slovenščina! Resnici na ljubo: zvečer sem mimogrede slišala govorca iz našega novega hrama demokracije, ki ne zna uporabljati dvojine. No, saj ni edini.

Saj se še spomnimo, kako so se v našem parlamentu pred časom zgražali nad neko osnovno šolo, ki je želela povabiti starše v šolo v njihovem jeziku, ker slovenskega (še) ne znajo? Kako že gre tisto o pometanju pred svojim pragom?

Le kako sem od prijaznega, zvestega, mehkega oranžnega mačka Brzega zašla v grobost našega vsakdana, brezsramnih besed, ki nam jih vsako uro dneva servirajo naši (iz)voljeni?

Oprosti mi, Brzi, nisi si zaslužil tega!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana