revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sonček je posijal in na gostilniškem vrtu se nas je naključno zbralo nekaj z ulice, predvsem mlajših od treh desetletij, eden je imel celo nekaj mesecev starega otroka. Vsi smo ga hoteli otipavati, ampak ata ni dovolil. Da se mali ne bo česa nalezel. Ravno da se odpravlja v neko lekarno čez mejo, kjer se menda dobi sprej, ki naredi okrog človeka protivirusni dežnik, nekaj takšnega, kot je dežnik proti raketam. Pa ima recept? Ne, dobi se brez recepta, je pa menda drago. A imaš devize, je butnila babica in se potem z dlanjo udarila po čelu. Ah, sem pozabljiva, je zagodrnjala.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Zbiralka kosilnic

Devize, so bili radovedni mladinci? Kaj pa je to? In smo začeli vsi povprek razlagati, kako smo nekoč skrivali tujo valuto pred cariniki, pa tudi vse, kar smo v tujini kupili. In da smo nekaj časa morali celo na mejah puščati depozite, da so nas sploh spustili čez. Grozno, so se čudili mladinci. Po kaj pa ste hodili v tujino, jih je zanimalo. Po kavo, detergente, cement, olje, kavbojke ..., sem naštevala. Nekaj časa je zmanjkovalo tega, drugič drugega. Sosedje čez mejo so seveda zaznali naše socialistične težave in se temu prilagajali z ustrezno ponudbo. Se spomniš debele Berte, se je muzala babica. Kako da ne, sem zardela. 

V Avstriji, blizu Šentilja, je bila nekoč velika trgovina, rekli so ji Debela Berta, uradnega imena si ni nihče zapomnil. Lastnice nisem nikdar videla, prav gotovo pa se je redila od neumnosti takratnih Jugovičev. Trgovina je bila slavna po tem, da je bilo v njej vse zelo poceni, v resnici pa je bilo ceneno. Hrana, čistila, plastika in vseh sort kič so bili zloženi v velike kupe ter opremljeni s pojasnili v nekakšni srbohrvaščini oziroma slovenščini. Tam čez so zmeraj vedeli, česa v Jugi manjka. Berta je slovela tudi po tem, da smo morali obvezno pokazati nakupovalne torbe, ker Jugoviči pač kradejo. Samo enkrat sem bila tam, in ko so mi začeli brskati po torbi, sem jim vse skupaj jezno vrnila ter odšla. Ampak v Aziji bi te zaradi tega skoraj zaprli, se je hahljala babica.  

Res je bilo kar vroče, sem pripovedovala mladini, ki se je še zmeraj ukvarjala s pojmom »devize«. V neki sorazmerno moderni samopostrežnici nekje v Uzbekistanu,  v kateri je mrgolelo trgovk in  samozavestnih varnostnikov s sršečimi pogledi, sem hotela nakupiti nekaj malenkosti. Pri vhodu je bil napis, da je treba torbe oddati v garderobo. Nič nenavadnega, tudi v Evropi je tako. Izbrala sem nekaj reči in se napotila k blagajni, tam pa je trgovka začela šariti po moji ročni torbici. Kaj pa počnete, sem se zgrozila, ona pa, da preverja, ali nisem česa odnesla. Ker nisem pustila torbice pri vhodu. Mar tam puščajo ročne torbe z denarjem in dokumenti? Tako je pač, pogledala bo in konec. Prav, sem rekla, tu imate svoje stvari, ki jih ne nameravam niti plačati niti vzeti. Kako, je zavreščala, saj ste jih vendar izbrali? Tako, sem vreščala še jaz, vi ste si vzeli pravico, da me žalite, jaz si jemljem pravico, da pač ne bom kupovala v vaši faking trgovini.

Najprej sem se kar dobro počutila v svoji revolucionarni koži, potem pa čedalje manj. Drugi kupci so stegnili vrat in strmeli vame, trgovke so postale zariple v obraz, varnostnikom so se nevarno ukrivile obrvi, vsem pa je sijalo iz oči isto: Mar se ne zavedam, v kako fini evropski trgovini sem? In sem si nadela spokorniški nasmešek ter plačala, kar sem si nabrala, ker sta mi dva varnostnika z zelo jasnimi gestami grozila, da me bosta poslala v keho. Prekrižani roki najbrž pri njih pomenita isto kot pri nas. Meni se na Maldivih ni nikoli zgodilo kaj podobnega, je vzdihnil eden od mladcev. Meni v Dubaju tudi ne, je pribil drugi. »So mi pa letali droni okrog glave, to pa ja.«

revija Jana