revija Jana

Na obisk je prišel stari prijatelj z družino, v hladilniku so imeli kar precej zalog,  kruha pa ni bilo pri hiši. Kako naj pogoltneš sir in klobase brez kruha, se je razburjal sodelavec.  Jaz enostavno, sem rekla in skušala speljati pogovor na tisto, zaradi česar smo se pravzaprav zbrali.  

Pa je povedal ženi, da pridejo, ga je vprašala kolegica.  Ne, zakaj? Ker dandanašnji pač ne vpadamo v tuja stanovanja kar tako, mu je pojasnila. Nekoč, ko ni bilo računalnikov, telefonov in podobnih čarovnij, smo se pač pojavili na vratih in tvegali, da nas naženejo. Zdaj pač vljudno vprašamo, ali smemo priti, oziroma še bolj vljudno koga povabimo. In povemo natančno uro, kdaj. A ne?  Tip je butasto gledal. V čem je problem? Saj so mu povedali, da pridejo. Aha, torej je zamočil on, ker ni povedal ženi, da prihaja horda sestradancev, ki pričakuje narezek, svež kruh in po možnosti še kavo in sladico, kajne?  

##PAIDBREAK##

In kaj, če ji je pozabil povedati? Se pač zgodi. »Pa saj ji kar naprej pravim, naj kupi več kruha in ga zamrzne.«  Čemu pa so sicer vse te moderne naprave? Da imaš doma zaloge za vsak primer, kaj pa če bo vojna ali naravna nesreča, je težil še naprej.  Mi o prireditvi, ki jo je treba pripraviti in speljati,  on o zamrzovanju kruha. In preklemanski babi, ki je tako kratke pameti in mu dela sramoto.

Jaz imam preprosto rešitev, sem se končno razkurila. Kakšno pa? Takole, greš v trgovino, kupiš kruh, ga razrežeš,  razdeliš po vrečkah in spraviš v zamrzovalnik. In si pripravljen na Trumpovo vojno napoved Sloveniji. Namesto da govoriš, narediš. Basta. Pika. Amen. In pri tem so se mi menda nevarno svetile oči, vilice pa sem zabadala v kremšnito  kot bridko sabljo v najhujšega sovražnika. Vsaj kolegice so mi pozneje o tem poročale. No, in po tem smo se smeli pogovarjati tudi o tisti šmentani prireditvi.   

A veš, moj mož mi je pozabil povedati, da smo povabljeni na večerjo k njegovim prijateljem, ki so nekaj slavili, je po sestanku potožila kolegica. »Delala sem popoldne in potem me je začel bombardirati v službo, naj že končno pridem, on da je že stuširan in oblečen, mene pa od nikoder«, se je grenko smehljala. »Ko je ugotovil, da res nimam pojma, za kaj gre, je začel tuliti, da postajam nevarno dementna in naj grem k zdravniku. Jaz sem mu seveda vrnila.« A bi bilo res nerodno, če ne bi šla na večerjo, ker je prijateljeva žena njunemu sinu pomagala pri matematiki, skratka, oddivjala je iz službe na zabavo, cvetličarne so bile že zaprte in ni vedela, kaj naj nese za darilo.

Se bom že znašel, je zagodrnjal njen cenjeni soprog – in res se je. Prinesel je velik šopek nečesa, gostiteljica je tiso takoj odnesla v kuhinjo in kolegica  ni mogla videti, kaj za vraga je bilo. Je pa videla, ko je prišla domov – porezal je vse orhideje v loncih, pa tudi velikanske liste z monstere. »Otroka sta mi zagotavljala, da sta z lastnimi telesi poskušala zaščititi sobno cvetje, češ da ga bom ubila, moža namreč, ampak ni nič pomagalo. Pustošil je po dnevni sobi, dokler ni porezal vsega, kar je cvetelo. Očitno je gostiteljica ugotovila, kaj se je zgodilo, in je iz previdnosti odnesla šopek na varno. Da ga ne bi kar tam mahnila po buči,« se je jezila kolegica.

Ah, jaz imam pa še bolj dramatično zgodbo, sem vzdihnila. Moj mi je pa povedal, da je povabil prijatelje na večerjo, a ko je prišla dogovorjena ura, jih ni bilo. Nekaj časa sem preklinjala, potem pa sem jih poklicala, kje so. Pa saj vendar vi pridete k nam, se je začudila precej besna gostiteljica in predlagala, naj pač pridemo z zamudo. Ker smo imeli pri nas še druge goste, pri njih pa tudi, smo torej pojedli vsak svojo večerjo in se nekaj časa nismo prav lepo gledali.

revija Jana