revija Jana

Kakšno kri?  Bila je povsod na pločniku, nekoga so morali hudo raniti, sem poklicala na policijo, pa nič ne vedo niti o zločincu niti o žrtvi, je hitela pripovedovati. Pogledala sem svoj levi sredinec v povoju in ga brž skrila za hrbet. Ne, nič nismo slišali, smo rekli v zboru.                                                                                                                                                                                            Čudno, ampak zakaj je prav v prstih tako veliko krvi?  Primer  – kar naprej moram cenjenemu soprogu striči odebeljen in vrasel noht na nogah, ker ga sam ne doseže, kar je sicer zelo pozitivno, ker ko ga je dosegel, si je zraven odrezal še del prsta. Zaradi tega je kakopak trpela vsa družina, pa tudi širša skupnost. Se pravi, da je precej bolj varno, če to opravim jaz. O pedikerki noče niti slišati.  Običajno tuli, še preden se ga sploh dotaknem, očita mi,  da ga boli, da se tega opravila ne lotevam z dovolj ljubezni, da se ne znam vživeti v njegovo kožo (oziroma noht) in podobno, takšen neznosen psihični pritisk ima seveda negativne posledice – včasih mu  res preveč odrežem. Nohta namreč. Ampak pri zadnji operaciji sem se s konicami škarij urezala  v svoj lastni prst, in ko je brizgnila kri, je zarjovel, da »sem mu spet to naredila«. Niti po tem, ko je kapljalo iz mojega prsta na njegova kolena,  ni bil pripravljen priznati, da je kri moja  in ne njegova. 

##PAIDBREAK##

In v prstih je hudičevo veliko krvi. To sem ugotovila v samopostrežnici, kjer sem kupovala azijske rezance. Komaj sem jih našla, a veselje je bilo kratkotrajno – na čisto vseh vrečkah je pisalo, da je rok uporabnosti pretekel pred dvema mesecema. Pograbila sem eno vrečko in trgovko, ki je pribrzela mimo, vljudno opozorila, naj vrečke umaknejo. Ni mogla verjeti svojim očem,  da je kaj takega mogoče v NJIHOVI trgovini, nenavadno vljudno se je opravičevala, najbrž tudi zato, ker nisem grozila z inšpekcijo.

Že naslednji hip sem sklatila s police nekakšno omako (za azijske rezance), kozarec se je seveda razbil, jaz kokoš pa sem ga skušala umakniti s poti in pri tem se mi je zasadil v prst  kar velik kos stekla. Ja, v prstih je res veliko krvi. Brskala sem po torbici, da bi našla vsaj kakšen robček, pa nič. Trgovki sem skrušeno priznala, da sem uničila omako, naj mi jo zaračuna, ampak je rekla, da ne bo, to se pač zgodi, in odbrzela po obliž. Komaj je pokril rano, zato mi je gospa, ki prodaja kruh, vse skupaj zamotala še s selotejpom. Držalo je le nekaj minut, jaz pa sem imela še toliko opravkov!

Najprej na pošti, tam sem morala oddati priporočeno pošto, in ko sem pismo obrnila, je bilo na eni strani krvavo. Si lahko predstavljam državnega uradnika, ki ga bo dobil in ga takoj poslal na  policijo, češ da mu nedvomno grozijo teroristi. Kupila sem dve etiketi in jih prelepila čez madež. Še dobro, da na naših poštah prodajajo vse, tudi papirnate brisače, in tako sem vsaj za silo rešila problem.  

A ne za dolgo. Kri je premočila brisačo in vsakih nekaj metrov kapnila na pločnik. Mimoidoči so me gledali, kot da me je kdo zaklal. Krvava sled se je vlekla za menoj s pošte do banke,  na tržnico in v ribarnico, kri je nehala teči šele tik pred našo hišo. Najbrž se je moj srčno-žilni sistem ustrašil, da me bo nadirala vsa družina, kaj sem vendar počela, in morda celo poklicala rešilca.  Na dvorišču sem si pod pipo umila krvavo roko in si potem prst skrivaj obvezala. Sem se pač urezala, pa kaj!  Upam, da bo kmalu deževalo in bodo krvavi madeži po naši četrti izginili, sicer si lahko kakšno teslo domisli, da bi kri analizirali in našli vsaj žrtev, če že storilca ne.  Težko bi pojasnila, da je bil to kozarec s tajsko omako.