revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kakšen večer moja mama pravi: »Mišek moj zlati, mama gre zdaj malo pisat', da bo najina slikica v Jani«. Slovnica pa taka, ali ne? Ampak midva nisva malenkostna, če res ni treba. Skratka, mama gre v kuhinjo in odpre računalnik, jaz pa včasih skrivaj kukam iz sobe. Ker me to spravi v dobro voljo. Mama včasih tipka, včasih nepremično gleda skozi okno, kot da bo dobila kakšno pametno idejo s Svinjaka, ampak uboga gora nima niti prav navdihujočega imena. Prisežem, da sem jo že videl, da je s čelom butala v tipkovnico. Tega ravnanja svoje mame nisem nikoli prav dobro razumel. Včasih se praska po glavi ali si navija lase okoli prsta in gleda v strop. A na stropu ni nič drugega kot lestenec. Vmes še zmaže kozarec mleka in piškote … Zares ne vem, kako ji sploh uspe vsak teden spraviti skupaj besede za najino slikico.

Pred dnevi je spet začela s svojimi grožnjami: »Mišek, pripravi svoj kupček cunj, da boš lep v knjigarni v Ljubljani.« Kar seveda pomeni, da moram pripraviti oblačila, ki si jih je ona zamislila. Saj, zakaj neki bi me drugače klicala mišek? Ah, saj vem! To počne, da bi se mi nekako prijazno priliznila. Da bi me zmehčala. Pomeni pa, da bom moral svojo karirasto srajco pustiti doma in še zamenjati spodnjice! Ob misli, da mi bo potem dala mir in me peljala na mojo priljubljeno malico v mestu, bom pač to naredil. Naj ji bo! Saj tudi ona že tri dni vlači svoje cunje iz omare, se preoblači, gleda v ogledalo in vsakič nekaj stoka. Potem cunje zmeče nazaj v omaro. Mene pa to živcira, zato že tri dni zlagam po njeni omari. Kolikokrat bom šel še spat, da bo končno prišel četrtek in bo potem dala mir?

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Koritniki

Potem pride četrtek in mama mi pravi: »Janči, danes se boš spet objemal z vsemi puncami!« No, zdaj sem pa kar naenkrat postal Janči! Saj vem, da je ona ravno toliko srečna kot jaz, če me imajo ljudje radi, vseeno pa ji prijazno odvrnem: »Mamo tudi!« Evo, potem pa jo še objamem in je zelo vesela. Včasih pomislim, da prav ona potrebuje objem in mi to namigne tako, naokrog … kaj pa vem. Tudi jaz ne vidim v njeno glavo, kaj se ji tam mota!

V četrtek zjutraj sem se čudil, kako baše cunje v veliko torbo! Kot da bova odpotovala nekam zares daleč. Rezervne nogavice in druge čevlje, če jo bodo prvi ožulili. Še eno majico, če ji bo vroče in se bo spotila. V torbo je tlačila še en dodaten pulover zame. Že sem ga mislil spraviti nazaj v omaro in ji povedati, da ni več zime, ali pa da nikoli ne oblečem dveh puloverjev, ali pa da se mi zdi malo živčna … Ampak nisem rekel nič, samo debelo sem jo gledal, ona pa me tako ni videla. Pa naj vlači tole boršo naokoli, jaz je že ne bom, sem si mislil. Še dobro, vam povem! Pri Radmili in Dragu je bilo spet odlično kosilo. Moja lakota in posledična hitrost polnjenja ust sta naredili svoje. In tako sem zares potreboval drug pulover, ko sem šel v knjigarno. Moja mama pač včasih kar vidi v prihodnost. Mogoče zato, ker me res dobro pozna!

Na poti v knjigarno se je mama spet enkrat »izgubila« v belem mestu! Kadar vozi, me večkrat vpraša: »Janek, kje moram zaviti zdaj?« Tokrat me seveda ni vprašala, zato sva tavala po Šiški. Jaz sem bil pač tiho, kaj čem drugega. Saj veste, tudi jaz ne vem vsega! V rokah sem držal telefon in gospa Googlova naju je pošiljala v eno smer, mama pa kot zakleto vedno zavije v drugo. Kdo bi razumel ženske. Seveda je vmes glasno stokala, da bova zamudila. In ko sva po neki sreči čisto naključno našla knjigarno, se je Peter samo smejal. Mama je zamešala uro, bila sva zgodnja. Odšla sva še na krajši sprehod. Potem me je spet spravila v zadrego, ko je za cesto ponavljala svoj govor, in morda so ljudje mislili, da mi pridiga. Da sem kaj ušpičil. Ampak jaz sem že navajen, da me ljudje čudno pogledujejo. Danes pa so si ogledovali tudi mamo in mislim, da je tudi ona tega že navajena. Čeprav nisem prav prepričan …

V knjigarni je potem nastal direndaj in do šestih zvečer me je objelo toliko ljudi, kolikor je bilo stolov in prostora v knjigarni. Nekatere že poznam, druge sem videl prvič. Moj stari prijatelj Klemen je spet zažigal z novimi očali in zabaval prisotne. Z  novim prijateljem Matejem sva se sporazumela brez veliko besed. Eni pač znamo tudi tako! Ko sta se Alenka in mama pogovarjali, sem zaprl oči in vsi so mislili, da dremam, jaz pa sem poslušal. Potem sem v vsako knjigo, ki so mi jo prinesli, napisal svoje ime in spet sem dobil objem. Res se je splačalo učiti pisanja, čeprav se mi pred leti ni zdelo tako. Vidite, nikoli ne veš, kje in kdaj bo tudi pisanje prišlo prav! Knjigarna, knjiga, prijatelji, objemi, veseli obrazi …, vse skupaj je bilo tako prijazno, da bi lahko še ostal tam.

A čas in mama me včasih priganjata in, k sreči, včasih pustita pri miru. Tokrat sta me začela priganjati: »Najboljši fant na celem svetu,« je začela mama. Ojoj, ko mi tako reče, že vem, da bo zdaj zdaj nekaj nepričakovanega. Nekaj, kar ni v mojem načrtu. »Teto Francko bova peljala domov,« je nadaljevala. In ker sem že (skoraj) ves dan plesal tako, kot je ona špilala, se opravičujem, do naslednjič bom našel lepšo besedo, kot je špilanje, sem vzel v zakup še to. A ko je zapeljala na avtocesto in je teta Francka omenila nekaj v tem smislu: »O ti šment, koliko je tovornjakov, to, vidite, to mi je pa dvignilo pokrov! Iskal sem vsa držala v avtu in se obesil nanje, pa stokal in jamral. Mama in teta pa sta me tolažili, namesto da bi me vprašali, kaj je narobe. No, toliko o tem, zakaj se odrasli včasih ne razumemo.

Naslednji dan me je mama vprašala, kaj me je tako prestrašilo, ko smo se večer prej zapeljali proti Štajerski. Kamioni? Luči? Tema? Dolg dan? Saj še sam ne vem natančno. Ampak ko je prišel izvoz za kraj, v katerem živi teta Francka, sem mami nazorno, z rokami in stisnjenimi zobmi, pokazal, da mora zaviti z avtoceste, da bo teto pripeljala do doma. No, na to, da mi je enkrat na dan čisto dovolj panike z napačnim zavijanjem in stokanjem, kaj in kje se je zmotila, zgrešila izvoz in podobno, na to pa  mama ta dan ni pomislila. 

Tudi najboljši fant na celem svetu ima svoje meje!

Samo da veste: ta dan, čeprav poln različnih presenečenj in z zares bolj malo moje ljube rutine, bo ostal moj topli in dragi spomin.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana