revija Jana

A čas hitro teče. Mi pa z leti vedno počasneje. Občutki, da zamujam, če nič ne počnem, so vedno redkejši. V resnici sem kar hvaležna mojemu in prijateljem, da me še zbrcajo. Druženje odganja nergaško sitnobo in za mojo generacijo zelo pogosto vzvišenost: jaz že vem, mladi pojma nimate, boste že videli …

Politika

Ni mi vseeno: Je to še politika ali le igra interesov?

Tega ni malo. Slovenci se staramo. Še malo hitreje kot Evropa. Čez štiri leta bo že vsak tretji Slovenec starejši od 65 let. Kar bo precej več, kot bo onih do 15. Zagata je vseevropska. Načeloma je v razvitem svetu kup idej, kako se spoprijeti s tovrstnimi izzivi. Niso enoznačne, vse pa veliko stanejo. Pred volitvami imajo stranke, leve in desne, ogromno idej. Ko zmagajo in začnejo računati, pa nekaj manj. Na hitro dane obljube o nižjih davkih in večjih pravicah se ne izidejo. Ne levim ne desnim. In potem čakamo. Bo vlado odnesla opozicija ali ulica? Ali oboje? Tako je to, če je osnovni in končni cilj vseh strank oblast. Ker se splača.

##PAIDBREAK##

Kaj pa vem, glede na to, kako je v zadnjih mandatih videti parlament, je grabljanje državnega denarja in iskanje osebnih priložnosti kar osnovno gonilo večine izvoljenih. Pljuvanje drug po drugem je bilo osnova predvolilnih soočenj. A kljub vsemu smo jih volili.

V vseh teh razburkanih dilemah in debatah kar prezremo, da ni problem le nabor vsakokratnega sklica državnega zbora. Uhaja nam javno zdravstvo, vse glasnejši so šolski alarmi … Zadnje raziskave o znanju šolarjev so kar alarmantne. Sami med seboj se še lahko prepričujemo, kako dobri smo, mednarodne primerjave pa pokažejo drugačno podobo. Raven znanja slovenskih šolarjev upada. Načelo, da smo vsi dobri, da »nezadostnih« ni, deluje, dokler sodimo po številkah. A kaj ko je po koncu osnovne šole treba še kam. Berem, da se povečuje vpis na manj zahtevne ravni šolanja. Recimo na nižja poklicna izobraževanja, kamor se je mogoče vpisati tudi z nedokončano osnovno šolo.

Sicer pa, novim razmeram in potrebam se bodo morale prilagoditi kar vse stopnje izobraževanja. Naravoslovje z vpisom še nima težav, družboslovje pa je pogosto izhod v sili. Če svojega vnuka, ki se bo moral kmalu odločiti, vprašam, kam bo šel, odgovori, da na naravoslovje. »Kam pa? Še ne vem! Že kam!«

Imamo pa tudi ljudi, ki so vsevedni, najpametnejši. Zase in za druge. Jaz, ki pomnim tudi neke druge čase, jih ne razumem. Covid je naplavil proticepilce. Dolgo nisem razumela, potem sem dojela. Najglasnejši današnji proticepilci so ljudje, ki so bili kot otroci cepljeni. Cepljenje je bilo obvezno. O tem, kako so v resnici videti ošpice ali oslovski kašelj, nimajo pojma. Kar gotovo velja tudi za »spoštovanega« proticepilca in zdaj predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Za mojo generacijo pa ošpice in oslovski kašelj niso bili hec. Ko sem obležala zaradi ošpic, so med vročinskimi blodnjami okoli moje postelje hodili grozljivi stvori, napadov oslovskega kašlja pa sem se panično bala, ker minuto in več nisem mogla zadihati. O vsem tem cepljeni proticepilci nimajo pojma. Tudi tega, da so ošpice, če ni zdravil, še vedno smrtonosne, nočejo slišati. Vsak dan zaradi te bolezni v nerazvitem svetu še vedno umre 400 otrok. Ampak komu mar! Proticepilstvo se dobro »prodaja« in je prava modna muha. Ne le pri nas. A ošpice se vračajo. Angleži so pred časom imeli pravo epidemijo. Če se bo svet še naprej tako zelo narobe vrtel, bo precepljenost velik privilegij. Eden redkih. Prikličite si v spomin podobe iz Gaze. Ali pa Irana. Ko padajo bombe, je zamujeno nemogoče nadoknaditi.