revija Jana

Na zadnjem pregledu je bila moja krvna slika porazna. Tisti ponosni stolpci številk, ki bi morali biti moja neprebojna trdnjava, so se sesuli kot hišica iz kart. In seveda, ko se sesujejo izvidi, se v tisti sterilni tišini ordinacije začne panična bitka za nadzor. Kaj lahko sploh še naredim? Kako naj popravim to svoje telo, ki me je očitno spet pustilo na cedilu?

Od zadnjega pregleda na Onkološkem inštitutu sem bila sicer »pridna«. Če se temu sploh lahko tako reče v svetu, kjer tvoje lastne celice igrajo po povsem svojih, pogosto smrtonosnih pravilih. Odločila sem se, da končno neham poslušati ukaze zunanjega sveta in začnem poslušati svoje telo. Zdaj jem takrat, ko sem lačna, in ne takrat, ko mi ura na steni grozeče ukaže, da je čas za kosilo.

Mnogokrat razmišljam o tem, kako neskončno smo ljudje različni – v temperamentu, teži, obliki telesa, navadah in bioritmu …, vsi pa jemo ob skoraj istem času. Le kdo si je to izmislil? Kdo je določil, da je dvanajsta ura tista sveta, nedotakljiva meja, ko moramo vsi kolektivno odložiti svoje delo in začeti žvečiti? Kot da bi bili vsi programirani z istim cenenim čipom. Robotki, ki se sploh ne zavedajo, da so robotki. A resnica je še bolj bizarna: nismo programirani, temveč smo bili sistematično ... dresirani.   

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Ko te prehitijo lastne vilice

Vse se je začelo s tisto famozno industrijsko revolucijo. Stoletja pred tem so ljudje živeli v ritmu narave; jedli so, ko so bili lačni in ko je delo na polju to dopuščalo. Ni bilo fiksnega urnika, vladal je naravni kaos. Potem pa je sistem na tisoče teh svobodnih ljudi nagnal v tovarne in tam niso več poslušali svojega želodca ali sonca, ampak so morali poslušati neusmiljen ritem strojev. Stroji ne čakajo, da boš  lačen. Stroji morajo delati. In da bi bila proizvodnja učinkovita, so morali vsi delavci – od prvega do zadnjega – imeti odmor ob istem času. »Zdaj je čas za malico, dajte jim trideset minut in potem nazaj na delo!«   

In tako se je rodilo naše »nujno« kosilo ob določeni uri. Ta tovarniški urnik se je nato kot virus razširil na šole, pisarne, na celotno družbo. Postali smo prostovoljni sužnji ure, ker je bilo to nekoč dobro za proizvodnjo bombaža ali jekla.   

Meni takšen zaukazan način življenja nikoli ni bil blizu. Sploh z zajtrki sem imela vedno težave, dobesedno sem se silila s hrano, ko moje telo še sploh ni bilo budno. No, zdaj se ne več. Danes se tolažim z izjavo dr. Neže Majdič, fiziatrinje in strokovnjakinje za klinično športno prehrano, ki sem jo nedavno prebrala in si jo vtisnila v spomin: »Svoje prehranske strategije ne oblikujemo glede na trende. Prehrano prilagajamo človeku – njegovim simptomom, diagnozam, življenjskemu obdobju, telesni aktivnosti, spanju, prebavi in ciljem.« 

Ona bo že vedela. Zato me različni moderni trendi prehranjevanja nikoli niso mikali. Nisem preizkušala keto diete, nisem se šla ločevalne diete, prav tako nisem iz shrambe fanatično metala vsega belega. Trenutno je moderna kolagenska dieta, vsi kuhajo kostno juho in se zraven pretvarjajo, da v njej uživajo, samo zato, da bi bili videti mlajši. Ne bi tega jedla, hvala lepa. Razen če bi mi šlo za življenje ali smrt.  

Niti mesu se nisem nikoli popolnoma odrekla. Ravno med boleznijo sem ga pojedla veliko. Konjskega. Drugače ga ne jem, se mi upira, a v tistih kritičnih trenutkih moje telo ni potrebovalo morale ali kulinarične estetike; potrebovalo je goli preživetveni material visoke ločljivosti. In konjsko meso je prav to. Njegova največja prednost je visoka koncentracija železa. In to ne kakršnega koli železa, ampak hemske oblike, ki jo človeški organizem vpije skoraj brez truda, neposredno v krvni obtok, da bi spet zagnal proizvodnjo lastnega hemoglobina.

Ko si slabokrven, izčrpan od terapij in na robu moči, je to razlika med tem, da ostaneš prikovan na posteljo, ali pa zbereš moč za prvih nekaj korakov. Poleg tega je konjsko meso sinonim za puste, a izjemno kakovostne beljakovine. Vsebuje vse nujne aminokisline za obnovo uničenih tkiv, hkrati pa ima minimalno maščob in holesterola. Za prebavni sistem, ki je zaradi bolezni ali agresivnih terapij popolnoma oslabljen, je to ključno. Meso je mehko, s finimi vlakni in se hitro prebavi, ne da bi obremenilo želodec, ki nima energije za dolgotrajno predelavo težke hrane. Je čista energija in obnova, zapakirana v naravno obliko, brez nepotrebnega balasta. In ko šteje vsak odstotek moči, je bilo točno to tisto, kar me je držalo pokonci.   

Upam, da vegani zdaj ne zavijajo močno z očmi in me ne preklinjajo v mislih. Vsakomur svoje, tako, kot mu paše in kot mu narekuje njegovo zdravje. Bom pa marsikoga razočarala tudi glede enega največjih globalnih ambasadorjev neuživanja mesa in izdelkov živalskega izvora, najboljšega teniškega igralca na svetu, Novaka Đokovića. Leta je javno promoviral izključno rastlinsko prehrano, ki naj bi bila optimalna tudi za vrhunske športnike, a so ga radovedne kamere v vseh teh letih že večkrat ujele v »prekršku«. Navsezadnje imate tudi na njegovi uradni spletni strani zapisano, da Novak poleg sadja in zelenjave, fižola in semen uživa belo meso in ribe.

Nauk te moje zgodbe? Ko gre zares za tvojo lastno rit in za tvoje golo preživetje, odpovesta visoka etika in vsak moderni trend.

revija Jana