revija Jana

Ti hodniki niso le arhitektura; so prehod med svetovoma, meja med tistimi, ki »živijo«, in tistimi, ki »preživljajo«. Bolnišnični hodniki so dolgi, težki in nemi. To so kraji, kjer zrak diši po strahu in neprespanih nočeh. Kjer vsak odsev na hladnih tleh spominja na solzo, ki sem jo morala skriti, da ne bi zlomila tistih, ki me gledajo. Tam so imena sindromov in diagnoz odjeknila glasneje od česarkoli, kar sem kdaj slišala v življenju.    

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Ko te prehitijo lastne vilice

Ko te doleti diagnoza rak, se svet ne ustavi – sesuje se vase. In ko tako sedim tukaj in čakam na nove izvide, bi najraje zakričala vsem tistim »zunaj«, ki pametujejo o tem, da je »vse v glavi«, in o tem, kako bi morali živeti: posodila ti bom svoje čevlje. Samo za en krog po teh hladnih hodnikih. Da začutiš, kako je, ko se ti svet zruši znotraj štirih sten ordinacije, ti pa moraš ostati pokončna.

##PAIDBREAK##

Ker nimaš druge izbire. Da začutiš hlad zidov in težo tišine, medtem ko moliš … medtem ko v sebi držiš za roko otroka, ki se bori v krču. Poglej to utrujenost v njegovih očeh, ki je otrok ne bi smel poznati. Začuti težo pogleda, ki ne razume, da jaz ne korakam, ampak se vsako sekundo bosa vzpenjam po najostrejših čereh negotovosti. Morda bi takrat razumeli, da moč ni v tem, da ne čutim bolečine. Moč je v tem, da s to bolečino vsak dan hodim z dvignjeno glavo in se sestavljam iz koščkov zlomljene sebe.                 

Medtem ko čakam na zdravnika, listam zdravstvene revije, odložene na plastični mizici. Veliko jih je in niso ravno sveže. A so koristne. Naletim na članek o priznanem ruskem onkologu dr. Danilu Šepaljaju, ki opozarja, da se profil najpogostejših bolnikov ne skriva v zapisu naše DNK, temveč nekje povsem drugje. Številni verjamemo, da je rak vnaprej zapisan v naših celicah, a zadnja dognanja stroke postavljajo to prepričanje na glavo: kar od 90 do 95 odstotkov rakavih obolenj nima nobene zveze z dednostjo, trdi znanost. Le pičlih 5 do 10 deset primerov je povezanih z genetskim dejavnikom.                              

Kje se torej skriva resnica? V ozadju te zahrbtne bolezni se najpogosteje skriva specifičen življenjski slog, zaznamovan z izrazito utrujenostjo in zanemarjanjem lastnega telesa. Dr. Šepaljajev takole opisuje tipičen portret bolnika, ki se znajde v njegovi ordinaciji, s pretresljivo iskrenostjo: »Praviloma je to oseba nad 50. letom, moški ali ženska z rahlo razmršenimi lasmi in zatečenimi očmi, preobremenjena z delom in s kupom posojil ali dolgov. Na žalost so to pogosto ljudje, ki so se preprosto zanemarili.« 

Dodaja, da so to ljudje, ki so dvojno ogroženi. Ne le zaradi fizičnega propadanja telesa pod težo kroničnega stresa, temveč tudi zato, ker si v svetu, kjer šteje le produktivnost, težje privoščijo kakovostno preventivo. Rak je namreč bolezen, ki je tesno povezana z delovanjem protitumorske komponente v našem telesu. Ko imunski sistem zaradi nenehnega pritiska in tudi finančnih skrbi poklekne, telo izgubi sposobnost, da zaustavi rast tumorskih celic. To pojasnjuje, zakaj nekateri zbolijo mladi, drugi pa šele v globoki starosti. Na leta, na žalost, ne moremo vplivati, lahko pa drastično spremenimo profil svoje ogroženosti. Onkologi po vsem svetu so si enotni: zdrava prehrana in aktivnost sta pomembni, a morda je še pomembnejše duševno zdravje. Sproščanje, sprehod v naravi ali trenutek miru niso luksuz – so nujno orodje, ki dobesedno ščiti naše celice pred uničujočim vplivom stresa.   

Večja ko je zunanja predstava o uspehu in moči, večja je pogosto notranja revščina. Ignoriranje lastnih potreb najpogosteje prinese svojo ceno. Rak zato pogosto izbere tiste, ki so se v lovu za preživetjem, krediti in pričakovanji drugih preprosto pozabili ustaviti. Tukaj sem.                                       

Zato me ne sprašujte, zakaj sem se spremenila. Vprašajte me, kako to, da sem sploh še tukaj. Čeprav je bil vsak korak krvav, mi je uspelo prenesti težo svojih čevljev. Danes hodim po teh istih hodnikih Onkološkega Inštituta z nekoliko lažjim korakom, a z zavedanjem, da se bitka ne bije le z zdravili, temveč tudi z vsakim trenutkom, ko si upam reči »ne« stresu in »da« sebi. Svet zunaj hiti naprej, polni se z dolgovi in lažnimi nasmeški. A tukaj noter, v tišini Onkološkega inštituta, ostaja le eno vprašanje za vse tiste, ki mislijo, da so neuničljivi: Povej mi … ti posodim svoje čevlje?