revija Jana

Saj ni mogoče! Dno dna. Zoran Stevanović je predsednik državnega zbora? Človek, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi goljufije! Tudi če je kazen zaradi časovnega odmika izbrisana, to še ne pomeni, da ni goljufal! On, ki bi izstopil iz Nata in EU, on, ki svoja »načela« menjava hitreje kot spodnje gate, je drugi najpomembnejši človek v državi!?

Še včeraj se je hvalil, da z Janšo nikoli, danes se že plazi za njim. Mimogrede, JJ ni nujno dober politik. Že trikrat je bil predsednik, pa je samo svoj prvi mandat dokončal, druga dva je moral zaključiti predčasno. Le kje so danes ugledni profesorji, doktorji, spoštovani posamezniki, ki so po osamosvojitvi šli v politiko zaradi načel. In v upanju na boljšo Slovenijo. Danes je v poslanskih klopeh vse mogoče. Plača je visoka, pretegnejo se ne, odgovornosti nobene, vpliv pa velik … Gre še globlje? Gre! Ozrite se po svetu.

##PAIDBREAK##

 Iran je na pogajanjih o prekinitvi vojne »odpikal« do zob oborožene ZDA in rekel NE. Ameriško lomastenje po Bližnjem vzhodu je celo državi, ki v skladu s šeriatskim pravom vsako leto pobije tisoče svojih ljudi, pridelalo simpatije. Trump besni in blebeta. No, vsaj Orban, ki je Sloveniji rad kazal stare zemljevide, je izgubil volitve. Kaj poreče Magyar, še ne vemo. Madžarska je tretja največja vlagateljica v Sloveniji!

Lepo je, če lahko vso to godljo odmislite. Se veselite sonca ali dežja, občudujete cvetoče drevje in razmišljate, kam za 1. maj. Res, čas hitro teče, a kdaj se velja spomniti tudi, kako je bilo.

Pred kratkim so v šoli mojega vnuka imeli karierni dan. Učencem so poskusili predstaviti čim več poklicev. Moja naloga je bila predstaviti novinarstvo. Sedmošolci so spraševali, jaz pa povedala, kar sem vedela. Na srečo me nihče ni vprašal, kakšna je prihodnost našega poklica. Bo izginil, ga bo izrinila UI, omrežja, splet …? Ne vem, kdo in kako je izračunal, a leta 2043 naj bi menda ugasnil zadnji časopis. Kaj pa vem. Upam, da ne.

Nazaj v šolo. Skupinica fantov me je spraševala čisto druge reči. Če verjamete ali ne, 13-letnike je zanimala naša osamosvojitvena vojna. Kje sem bila takrat, kaj sem počela, kakšna vojna je to bila … »Ste bili zraven, ko so raketirali oddajnik v Domžalah? Ali pa tistega na Krvavcu? Ste videli, kako so sestrelili 'naš' helikopter? Vas je bilo strah, ste bili oboroženi?« Verjetno so pričakovali napeto pripoved, junaški razplet, zmagovit zaključek. Ne nazadnje, današnji otroci lahko vsak večer v poročilih gledajo in poslušajo vojne dopisnike, ki poročajo s preštevilnih bojišč. S čeladami, kamerami, jopiči …, vse naokrog pa dim in razdejanje. Od leta 2023 je bilo samo v Gazi ubitih 220 novinarjev.  

Kakorkoli, v oris svoje vloge v naši osamosvojitveni vojni bi morala vplesti kar veliko bujne domišljije, če bi hotela, da bi moj delež deloval vsaj malo junaško. Recimo omenjene Domžale in oddajnik. Vsi novinarji smo hoteli tja, a dlje od Mercatorja v Trzinu nismo prišli. Specialne enote policije v popolni bojni opravi so delovale tako zlovešče, da smo jim nemudoma šli s poti. In v zavetje.

V Sloveniji je vojna trajala deset dni. V njej sta bila na Brniku ubita dva avstrijska novinarja, ki sta navkljub prepovedi zapeljala na pisto. Povsem drugačna je statistika večletne vojne na Balkanu. Med poročanjem s tamkajšnjih bojišč je bilo ubitih 140 novinarjev.

Vse to se mi plete po glavi, ko v teh dneh poslušam poročila o današnjih vojnah. In sem zgrožena, kako lahko politiki delajo, kar se jim zdi. Pobijajo, rušijo, plenijo … Ozemeljski apetiti, želja po prisvajanju tujega je neskončna. Vse je mogoče, ko so norci za krmilom. Bilo bi dobro, če bi se jim vsaj doma ognili. Upanje umira zadnje.