Navaden dan nenavadne mame: Koritniki
Zjutraj vstanem vsak dan pred peto uro, da lahko zares v miru zlijem vase prvo jutranjo kavo. Brez nje sem samo napol živa.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Skozi čas sem zato razvila močno notranjo uro, če bi budilka zatajila. Zaspati zjutraj je zame ena najtežjih življenjskih situacij, zato se ji res skrbno izogibam. Tako je pač z reveži, ki imamo nizek krvni tlak. A kaj bi jamrala. K sreči je veliko pomagal in pripomočkov, da si ga dvignem, če kava ni dovolj. Lahko, na primer, oribam pečico, pomaga kakšen sprehod ali pa pranje in likanje zaves. Če pa to ne zaleže, uporabim najmočnejše sredstvo: vzamem časopis ali revijo in preberem novice, posebno še tiste iz domačih logov.
No, potem moram paziti, da jih ni preveč, da mi tlak ne sika skozi naježeno kožo in v zrak štrleče lase. Ta čas je ob tej zgodnji uri zunaj še vedno tema. Vse je tiho in mirno, samo napol presušen potoček občasno preseka tišino. Četrt ure pozneje, ko se prične daniti, pa se oglasi ptičji pevski zbor s svojimi vajami. Najbrž niti niso vaje. Vse to petje, ki se sliši kot cingljanje, tleskanje, škrtanje, čivkanje, šuštenje, mlaskanje, cvrčanje, pivkanje, žgolenje, sikanje …, je neskončno ubrano. In vedno enako zaporedje glasov. Vem, da tako sliši samo moje uho, mislim pa si, da si pripovedujejo same zanimive reči. Kot bi poslušala svojega ptička, Janeka, si rečem. (Skoraj) vedno enake besede, pa enaki stavki, a različni odtenki. Z njimi mi pove vse.
Kakšna sreča, da lahko poslušam novice iz ptičjih logov!
V nadaljevanju pa bi se lahko malo pritoževala nad tem, kako me je prinesla okrog nova stanovalka, no, plavalka, v zbiralniku vode na mojem vrtu. Saj veste, letos je precej sušna pomlad, vode je v zbiralniku komaj do polovice in vsak drugi dan moram vsaj malo zaliti kakšno sadiko solate. Ko sva hodila zadnjič z Janekom v frnjaži, sva opazila več kot centimeter široke razpoke v zemlji. Prav žalostno je bilo videti.
In tako se je pred tremi tedni naselila v zbiralnik vode žabica. Z rumenkastim trebuhom in izbuljenimi očmi. Seveda sem je bila vesela, tako kot vsako leto. Seveda sem tudi vedela, da bo kaj kmalu v zbiralniku mrest. Lahko se zgodi, da bo vode zmanjkalo, če ne bo dežja, jaz pa vsaj malo vode potrebujem za zalivanje. Nagnila sem se nad zbiralnik in žabi lepo razložila, naj tudi ona upošteva klimatske spremembe in moj trud pri obdelovanju vrta sredi (skoraj) divjine. Nekaj časa sva buljili druga v drugo in zazdelo se mi je, da bi lahko razumela. »Bi lahko razumela,« pogojnik seveda, saj sem razumna in ne zahtevam nemogočega niti od žab. Oziroma tako: morda bo tako letos kakšna žabica manj, saj veste, klimatske spremembe veljajo pač za vse.
A ta žaba me je pošteno potegnila za nos in požrla besedo že ob prvem rahlem dežju. Očitno je bila pač trojanski konj – in potem se je zgodilo! V koritu se je nagrmadilo še šest parov! In čez dva dni še dva. Zdaj imajo neznanske zabave. Včasih ležijo poparčkani kot ogrlica ob robu zbiralnika, včasih se lovijo in kažejo rumene listaste trebuščke, včasih vidim samo pare oči, ki kukajo iz zdaj že precej motne, goste vode.
In tako sem, čisto nič po svoji krivdi ali želji, postala lastnica male žabje farme. S tem pa se je začela tudi moja borba za vodo. Z dvoživkami!
Ne vem še, kako se bo ta zgodba končala. Lahko bi jo napisala tudi kot kakšno basen*, če bi imela dovolj časa in prostora. O tem, kako se bitje meni nič, tebi nič dokoplje do korita, no, do zbiralnika. Najprej vse obljubi in čisto nedolžno kuka naokrog kot najbolj osamljeno in pošteno bitje na svetu. Potem pa se kar naenkrat tam znajde še kup drugih prisklednikov, ni jim več mar, da vodo potrebuje še kdo drug. Zdaj so (pri) v koritu, delajo, kar hočejo, male ličinke komarjev se zvijajo naokrog, pa jim to ni nič mar. Zdaj se veselo ženijo in si obljubljajo zvestobo … No, morebitnih fig v žepih ne morem videti, ker je voda postala zelenkasto motna, lahko bi bila tudi dimna zavesa, kaj pa vem. Zdaj, zdaj bo korito preplavljeno z mrestom. Oh no, saj vem, to je pač njihova naloga, nekaj morajo delati, ali ne. Mresta me ne morejo rešiti niti drugi gozdni prebivalci, saj jim zdrsi iz kljunov in drugih lačnih ust, ker je sluzast in neulovljiv.
Že dolgo vem, da žabja beseda ni kaj prida in ji ne bi smela verjeti. Ampak niti po mnogih letih in izkušnjah se človek pač ne znebi naivnosti. A kaj naj? Tam je pač moj ubogi vrt in nekaj solat, vsaj začetek samooskrbe, ki se zdi vedno pomembnejša, kot nas prepričujejo. In korito, zdaj je polno nepovabljenih koritnikov in ne vem, kaj naj počnem z njimi. Pri samooskrbi. Ker bom ostala brez vode.
Če v koritu ne bi bile žabe, če bi imela kamen namesto srca, če ne bi postala uničevalka narave, če bi zmogla grdo ravnati s šibkejšimi … Če bi bil v koritu kdo drug … Če bi imela moč … Če, če, če, če čebula ne bi imela če, bi bil bula!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
*Basen: poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
