revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vem, da je to za mnoge, ki delamo, neuresničljiva želja, ampak sama sem svoj delovni čas organizirala tako, da se mi to izide.                                              Zadnjič sem nekje ujela podatek, ki me je zadel kot strela z jasnega, čeprav bi ga morala poznati že pred desetletjem: posameznik potrebuje vsaj štiri dni miru in kakovostnega počitka, da v svoje telo »pospravi« eno samo uro pomanjkanja spanja. Štiri dni regeneracije za eno samo uro dolga! Če bi to matematiko poznala takrat, ko sem še brezglavo tekala med tiskovnimi konferencami, roki za oddajo in uredniškimi sestanki, bi se verjetno zgrozila. A takrat sem bila ujeta v kolesje, ki za biologijo nima posluha. Ko danes gledam nazaj na svojo diagnozo in na vse, kar ji je sledilo, si ne delam več utvar. Ni bilo čudno, da sem zbolela. Bilo je matematično neizbežno.           

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Posodila ti bom svoje čevlje

Leta in leta sem svojemu telesu odrekala tisto najosnovnejše, brezplačno in najučinkovitejše zdravilo – spanje. Moje življenje je bilo en sam dolg seznam opravkov, kronični stres, ki ga prinaša novinarstvo, ter nenehno tekanje sem in tja. V medijih imaš vsak dan »deadline«. Ta angleški izraz, ki dobesedno pomeni »mrtva linija«, v našem poklicu ni le prispodoba. Je meja, preko katere ne smeš, pa če gre tvoje zdravje v franže. V novinarstvu si »vklopljen« štiriindvajset ur na dan. Če nisi fizično na terenu, si v mislih, kjer melješ zgodbe, analiziraš nepravičnosti in v sebi predeluješ tuje tragedije. To je tiha, sekundarna travma, ki počasi, a vztrajno spodjeda imunski sistem.               

Raziskave o stresu v našem poklicu so neusmiljene. Novinarstvo se na lestvicah stresnosti redno uvršča tik ob bok gasilcem, policistom in vojakom. In ne govorim le o vojnih dopisnikih. Govorim o tistem tihem, vsakodnevnem pritisku, ki ga povzroča t. i. sekundarna travma. Ko leta in leta pišeš o težkih usodah, o korupciji, o bolečini malega človeka, tvoj živčni sistem tega ne obdela kot »samo službo«. Tvoji možgani ne ločijo med tvojo bolečino in tisto, o kateri poročaš. Kortizol, ta vztrajni stresni hormon, poplavlja tvoje žile dan in noč.                                                                 

Znanstveniki pravijo, da kronični stres in pomanjkanje spanja neposredno uničujeta imunski sistem. Ko si »gajsten«, ko te žene adrenalin zaradi rokov, sploh ne opaziš, da tvoji obrambni mehanizmi razpadajo. Tvoje telo ne more več popravljati napak v celicah, ker nima časa za servis. In takrat se zgodi – diagnoza rak. Pri meni je bil rak tisti ultimativni izvršitelj, ki je prišel izstavit račun za vse neprespane noči in za vse roke, ki sem jih ujela na račun lastnega zdravja.  

Vsi poznamo tisti občutek, ko misliš, da si neuničljiv. Ko si rečeš: »Samo še to kolumno oddam, samo še ta projekt izpeljem, potem pa si bom odpočila.« A tisti »potem« nikoli ne pride. Vedno je na vrsti nova zgodba, nov problem, nova kriza. Novinarstvo te prisili, da sebe postaviš na zadnje mesto. Postaneš kronist tujih življenj, medtem ko ti tvoje lastno polzi skozi prste.                                                                                                                         

Ko sem zbolela, se je moj svet ustavil. Diagnoza je bila tista kruta tipka »stop«, ki je nisem znala pritisniti sama. Nenadoma tisti roki niso bili več pomembni. Tisto tekanje sem in tja je postalo nesmiselno. Ostali smo samo jaz, moje polomljeno telo in vprašanje: zakaj sem mislila, da sem močnejša od biologije?                                                                                                           

Danes na spanje gledam drugače. Spanje ni luksuz (kot še vedno meni večina Slovencev), je preživetje. Če danes moje telo reče, da potrebuje počitek, ga dobi. Brez slabe vesti. Naučila sem se, da se svet ne bo ustavil, če za pol ure zaprem oči. Naučila sem se, da nobena kolumna, nobena »ekskluziva« in nobena družbena krivica ni vredna tega, da moje celice začnejo bezljati po svoje. Moja pot nazaj je bila težka, strma in polna bolečine. A če me je ta izkušnja česa naučila, me je tega, da moraš biti sam svoj najboljši urednik. Postaviti si moraš meje, preden ti jih postavi bolezen. Danes vem, da tisti štirje dnevi, ki jih potrebujemo za eno izgubljeno uro spanja, niso le statistika. So opomin, da ima naše telo spomin kot slon. In če ga ne bomo spoštovali, nam bo prej ali slej poslalo opomin, ki ga ne bomo mogli prezreti. Jaz sem svojega plačala s predrago valuto. Ne dovolite, da bi ga morali tudi vi.

revija Jana