revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Mojstri so tisto reč napolnili z nekaj plastmi vsega mogočega, najbolj me je seveda zanimalo, ali je zemlja, v kateri bo rasla ekološka solata, zares prvovrstna. Brez strupov in svinjarije. So rekli, da ja. Malo morgen, je sikal cenjeni soprog. A veš, da pridelujejo zemljo za visoke grede iz nesnage, ki se nabere v čistilnih napravah, me je prepričeval in mi kazal spletne članke o tem.  Na vrečah piše, da je zemlja gozdna, sem se branila in tudi mojstri so rekli, da je čista kot solza. In seveda plodna. Paradižniki bodo veliki kot žoge. In zdravi! Ne pa vodeni in brez okusa kot tisti iz trgovine.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Moški dogovori

##PAIDBREAK##

Saj prav zaradi tega sem si tudi omislila visoke grede.  Če hočem, da bomo še dolgo zdravi, je treba paziti na hrano.  Ni še dolgo, ko sva z babico gledali dokumentarec na televiziji, v katerem sta dva prehranska genija razlagala, da zelenjava  na policah trgovskih verig ne vidi ne sonca ne zemlje, torej rase na čisti kemiji, raztopljeni v vodi. Videti je kot običajna hrana, a nima nobenih hranil, zato pa veliko pesticidov, hormonov in druge svinjarije. Namesto da dobiš iz hrane energijo, se po njej rediš. Maščoba iz problematične hrane se nabira na trebuhu, sta prisegala strokovnjaka.  Porkaduš. Ogledala sem si svoj trebuh in res se mi je zdel kot nekakšno smetišče. Če že ne kar gnojišče.

Ampak kako se pa potem hraniti, sem vprašala naglas in začuda je prav takrat prišlo tudi novinarki na misel enako vprašanje. In sta povedala. Hrano je treba kupovati pri kmetu, ki ga večkrat obiščeš. Spomladi, ko orje, da vidiš, kaj vse bo natresel v zemljo, in potem v zasedi opazuješ njive, kako rasejo posevki. Ali jih morda ne škropi s strupi, da bi se rešil plevela in insektov. In potem greš tja še jeseni, ko pridelke pospravljajo: kam in kako jih shranijo, sta temperatura in vlaga pravi ali pa si pomagajo s kemijo? In če vse to poteka po pravilih, greš na kmetijo in kupiš.

Bravo, sem rekla.  To je pa res preprosto. Najprej pustim službo. Namesto da zapravljam denar po gledališčih, koncertih in – kakopak –trgovinah, si kupim šotor in se naselim na robu njive, kjer rase moja hrana.  In jo opazujem ter varujem. Morda mi bo kmet celo potisnil motiko v roke in bom dobila potem del pridelka zastonj?  Ali kako si tista dva okoljevarstvenika predstavljata vsem dostopno zdravo prehranjevanje?          

Zato sem si tudi nabavila visoke grede, v njih bom gojila vse, kar naše gospodinjstvo potrebuje, sem se pridušala. Žal ni šlo vse gladko. Najprej so novo pridobitev na našem vrtu odkrile mačke, mislile so, da smo jim zgradili javno stranišče. Potem so posejano seme pozobali ptiči. Visoke grede sem nato prekrila z mrežo in preklemanske mačke so to znova narobe razumele – nanjo se hodijo sončit in dremat.  Ampak vsaj ptičev ni več blizu.                   

revija Jana