revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Najprej kratka poučna zgodbica, ki sem jo pred kratkim našla na spletu, objavila jo je nemška avtorica Karen Pinnecke. Samo povzela jo bom: človek je prišel pred boga in ta ga je vprašal, ali ima še kakšno željo, preden za vedno prestopi k njim. Človek je rekel, da si želi spoznati pekel, da bi potem lahko bolj cenil nebeško življenje. V peklu so sedeli za dolgo mizo, polno hrane, a vsi ljudje tam so bili sestradani, nesrečni, onemogli in izčrpani. Človek je vprašal boga, zakaj so ljudje lačni, na mizi pa polno hrane. Bog mu je odvrnil, da morajo jesti z žlicami, ki imajo tri metre dolge ročaje. Ko sta se vrnila v nebesa, je človek spet videl dolgo mizo, polno hrane, ljudje pa so bili veseli, siti in srečni. Vprašal je boga, ali imajo v nebesih drugačen pribor kot v peklu. Bog mu je razložil, da imajo tudi v nebesih enako dolge žlice, a tukaj hranijo drug drugega.

Kultura

Zgodbe Dragice Kraljič učijo gledati z dušo

Pomislila sem nanjo sinoči, ko sva se z Janekom stiskala na kavču, no, jaz sem ga bolj stiskala k sebi kot on mene, in sem mimogrede ujela, ko sva čakala na vremensko napoved, ve se, pogovor o nastajanju prihodnje vlade. Pred vrati sta namreč čakala spakiran kovček in nahrbtnik, da bo Janek zjutraj odšel na morje.

A o tem malo kasneje. Ob odgovorih dveh gospa na televiziji me je zmrazilo po hrbtu. Njuna mnenja so bila svetlobna leta narazen, vse je bilo črno in belo. Razsuto zdravstvo bodo zdaj popravili, je govorila ena gospa. Jaz, ki sem bolj gospodinjski tip, sem kar videla pred očmi novo metlo, kakšne barve bo smetišnica, ne vem, pa tudi ni pomembno, pometli bodo vse na kupček in potem vse skupaj vrgli v vrečo. Vreča bo šla iz rok v roke tistim, ki se hočejo s trimetrsko žlico fino nahraniti. Slišati je bilo, kot da imajo penzionisti vsega preveč, nič ne dodajajo v kaso, samo jemljejo. Glasove so že lepo oddali, zdaj pa lahko izginejo v kot in čakajo na kakšno kost. Besede so letele, letele so sem in tja, mene pa je vedno bolj zeblo. In potem so vremenarji napovedali še nevihte in plohe, strele in veter in neurje … potem mi je bilo dovolj, pokrila sem Janeka in stiskala pesti z željo, da ni razumel nič od tega. Tako kot tudi ona gospa na televiziji, ki razume samo to, da ima zdaj moč v svojih rokah in bodo delali, kar hoče.

A poanta uvodne zgodbe je v tem, da če ljudje ne sodelujejo, če hočejo vse zase in dati vse v svoja usta, bo celo omizje lačno. Morda je luknja v tej zgodbi v tem, da se bodo eni še vedno znašli. Včasih najdejo celo lopate s krajšim ročajem, verjemite! Mogoče je to celo nove vrste pekel. Vsekakor pa  težke besede, ki letijo po zraku, pristanejo tukaj spodaj, na zemlji, kjer živimo mi, raja. In skladno z njihovimi navodili se vsak dan borimo za svojo žlico. Ne uvidimo, da nam trimetrske žlice, ki so nam jih dali, nič ne pomagajo. In smo tam, kjer smo!

Ampak Janekov kovček je čakal pred vrati. Lani mi ga ni bilo težko pripraviti, letos pa nisem imela nobene volje. Zdi se mi, da bi bila najbolj zadovoljna, če bi kdo rekel, da letovanje odpade. Da naj skrijemo, penzionisti, sebe in še svoje otroke. Tiste otroke, ki menda nič ne prispevajo v kaso, v tisto znano globoko luknjo. In naj bomo čim manj na očeh novim metlam, ki bodo delale red. Saj jaz bi to res naredila! Vendar vem, da sta Janek in njegovo življenje vredna prav enako kot vsako drugo, pa naj ima metlo, lopato ali trimetrsko žlico. In ja, sama sem naredila vse, kar je bilo treba. Potlačila sem svojo stisko in zato me je še ves dan bolel želodec.

Hitro sem oprala novo pižamo. Janek jih ima sicer vsaj dvajset, ampak saj že veste – neki škrat cele noči razteguje hlačnice in rokave in s kakšno pižamo bi lahko zjutraj tudi letel ali pa jadral po nebu. Molila sem, da bodo lanske kopalke še zlezle čez trebušček! Da bo vzel iz žepa kapo, ko bodo šli na sprehod, in bodo ušesa ostala zdrava. Kakšen dan se mi zdi, da sliši, navkljub slušnim aparatom, zelo slabo. Da si bo zmogel obuti superge brez žlice za čevlje. Da bo užival v bazenu z morsko vodo. V vodi se počuti mnogo lažjega in zato ga je treba vedno vleči iz bazena.  

Vedela sem, da mu bo dobro, da bodo tam njegovi prijatelji in učitelji, ki ga imajo radi. Toda v moji glavi se je že spet porajala misel, da gre zdaj od mene v neki drug svet. Tokratni svet, ki mu bo morda še manj naklonjen kot prejšnji. To mi govorijo izkušnje.

Ponoči sem imela moraste sanje. Janekova postelja pa ni nič škripala, kar je pomenilo, da dobro spi. Zjutraj nisva nič spreminjala, Janek je začel stiskati sok iz pomaranč in potem je v nekem trenutku ožemalnik začel godrnjati in preskakovati. Janek me je pogledal in rekel: »Orehi so krivi, veš!« Seveda je s tem mislil, da so krive pomarančne pečke, ki so se nabirale ob robu posode. Nisem mu razlagala, da stari stiskalnik pomaranč ne zmore več dobro opravljati svojega dela. Še železo, no, tudi plastika in vse skupaj, se enkrat izrabi. Obljubila sem mu, da ga bo ob vrnitvi z morja doma čakal nov strojček.

Leta doslej sem bila ponosna na Janeka, ko sva se ločila za pet dni. Vsako leto mi je bilo lažje in enako lažje je bilo tudi za Janeka. A letošnje slovo me je vrnilo leta nazaj …

»Kadar ti zmanjka poguma in moči, poišči vednozeleno cipreso ali cvetoč divji kostanj. Oba sta neverjetno trpežna in ti bosta povedala vse o požarih, ki sta jih preživela. In če bi rad iz svojih preizkušenj izšel močnejši in dobrotljivejši, se uči od trepetlike – to drevo je tako trdoživo, da se ubrani celo plamenov, ki jo kanijo uničiti.« Brala sem knjigo Elif Shafak, Otok pogrešanih dreves.

In potem sem se v dežju odpravila v hrib …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana