revija Jana

 Zrak je bil težek, nasičen z vonjem po razkužilu in tisto tiho, neizrečeno tesnobo, ki jo bolniki nosimo v sebi kot nevidno breme. Opazovala sem obraze mimoidočih, iskala v njih odgovore, ki jih nihče nima, ko je poleg mene sedla gospa in s svojo pojavo popolnoma presekala to sivo monotonost. Bila je urejena, v svetli jopici in s klobukom, ki je deloval skoraj kljubovalno elegantno v tem okolju, kjer vsi pričakujejo le sklonjene glave. Iz vrečke, ki jo je stiskala v rokah, je dišalo po svežih zeliščih, jasnina v njenih očeh pa je tukaj, med stenami, polnimi negotovosti, delovala kot pravi čudež.                   

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Posodila ti bom svoje čevlje

Kar naenkrat, ne da bi naju kdor koli predstavil, me je prestrelila s stavkom, zadel me je naravnost v prsi, tja, kjer me je tisti dan najbolj bolelo: »Vse življenje sem bila neumna, modra pa sem postala šele v osemdesetih.« 

##PAIDBREAK##

Nasmejala se je – ne grenko, ampak nekako toplo in pomirjujoče, kot bi si šele zdaj, po vseh teh desetletjih, zares končno dovolila biti to, kar je v resnici. Pogledala me je naravnost v oči s tistim bistrim pogledom, ki ne dopušča laži, in me vprašala: »Ali veš, koliko let sem zapravila v prazno?« Bila sem zmedena. Gledala sem jo – močno, negovano, polno življenja – in nisem mogla verjeti, da ima nekdo takšen svoje življenje za »zapravljeno«.    

Le zamahnila je z roko, ko je videla moj dvom, in pojasnila, da je leta in leta porabila za to, da bi bila vsem všeč, da bi vse v svojem življenju nadzorovala, in nenehno se je žrla zaradi popolnih neumnosti. Dokler ni zbolela za rakom na dojki. »Če bi mi kdo pri štiridesetih rekel to, kar vem zdaj ... ah, ne bi niti poslušala. Modrost ni tisto, kar ti drugi pravijo. To je tisto, do česar prideš sama,« je dodala, medtem ko je s prsti prebirala vejice kopra v svoji vrečki. »Soseda mi jih je dala,« je namignila nanje, »ko sem šla zjutraj mimo njenega vrta.«                                                                                                             

Pripovedovala mi je, kako je nekoč, ko je bila še v polni moči, v večnem iskanju epohalnih pomenov in višjih ciljev zapustila prestižno službo, ker v njej ni videla »višjega smisla«. »Takrat sem mislila, da mora vsaka stvar spreminjati svet. Služba – sanje. Zajtrk – zavestno dejanje. Še sprehod je moral biti duhovno razsvetljenje! Potem pa sem ugotovila: kava je tu samo zato, da te zbudi. Služba, da preživiš. Sprehod, da se razmigaš. To je vse. Ne potrebuje vsak trenutek biti epohalen. Včasih je dovolj le – biti.«    

Z blagim kesanjem in tisto milino, ki jo prinesejo le leta, se je spominjala, kako je kot mlada ženska s tisočerimi načrti poskušala »popravljati« svojega prvega moža, mu diktirati, kako naj komunicira in kako naj živi, dokler ji ni tik pred ločitvijo zabrusil tistega, kar jo je streznilo: »Ti na meni vadiš psihologijo. Najdi si drugega pacienta.« Takrat je dojela, da bližnja oseba ni projekt, ki ga je treba nenehno izboljševati. V drugem zakonu je našla harmonijo šele, ko je moža nehala prevzgajati in ga je sprejela kot cel svet zase. S podobno neposrednostjo je govorila o materinstvu in mi položila na srce, da dobra mama ne vzgoji maminega otroka, temveč samostojnega moškega: »Dobra babica uživa v vnukih, kadar pridejo, in ne trpi, kadar gredo. Prava ljubezen ni v držanju, ampak v izpuščanju.«                                             

Tudi denar je v njenih očeh postal le sluga, sploh ko sta z možem v tistih težkih časih izgubila vse in je doumela, da se revščina ne skriva v tem, da imaš malo, ampak v tem, da hočeš preveč. Njen pogled na lepoto pa me je sredi tistega hodnika pribil na stol. »Veš, kdaj sem nehala biti lepa?« me je vprašala hudomušno in zapičila pogled vame. »Ko sem mislila, da so gube grde. Še pri šestdesetih sem zapravljala za kreme in diete. Neumnost. Danes vem: lepota je takrat, ko ti sijejo oči. Prava lepota je radovednost in ne gladka koža.«

Zdravje zanjo nikoli ni bilo v tabletah, temveč v nenehnem gibanju. Pri petinsedemdesetih, ko so ji zdravniki rekli, naj se umiri in pripravi na starost, se raje vpisala na plavanje. »Ko mi je zdravnik rekel, naj se pripravim na starost, sem mu odgovorila: Kdo pa pravi, da se pripravljam na starost?« Njeno vodilo je postalo preprosto življenje v sedanjosti, saj je preteklost že zdavnaj mimo, jutri pa morda sploh ne pride.                                      

Najtežja lekcija, ki mi jo je tisti dan zaupala med vrsticami, pa je bila, da moraš nehati reševati druge: »Vse življenje sem nekoga reševala: moža pred alkoholom, sina pred napakami ... in nikogar nisem rešila. Le sebe sem spravila ob živce. Ljudje ne potrebujejo rešitelja. Potrebujejo zgled.«               

Ko so končno poklicali moje ime in se je najin pogovor moral končati, me je še zadnjič toplo pogledala in mi izdala skrivnost, ki jo bom nosila s seboj skozi vse ordinacije tega sveta: »Hočeš vedeti skrivnost srečne starosti? Pusti sebe na miru. Nehaj se nenehno popravljati in spreminjati. Sprejmi se – in živi.« 

 Vstala sem s tistega neudobnega stola z zavedanjem, da v osemdesetih življenje očitno postane zares čudovito, če se le končno nehaš boriti s samim seboj in dovoliš svetu, da te vidi takšno, kot si. Saj, kaj pa lahko izgubiš?

revija Jana