Česarkoli se že domislimo, vse ima svoje nasprotje. To nam povedo že besede, ki jim pravimo protipomenke. Le zakaj bi si jih sicer človeštvo izmislilo.

Trajekta ni. Vsaj za nas ne. Tako je kazal zahrbtni ladijski portal na spletu in nam v hipu uničil ležerno jutro.

Pred tedni je babica oznanila, da dobi gostjo, prijateljico iz Splita. Od razpada Jugoslavije že ni bila v Sloveniji, kar babice ni motilo, da ne bi šla medtem vsaj petkrat k njej na morje.

Ne vem, kako in ali sploh, si bova letos z Janekom prilagodila, organizirala … počitnice. Ali pa dopust. Kakorkoli že!

Pol ure bi vam zdajle lahko opisovala, kaj zanimivega je videti v njegovem muzeju sredi ničesar, pa ne bo šlo. Starejši in svojim letom primerno zoprn vratar mi namreč ni dovolil za ograjo spominskega parka, ker sem bila s psom.

Pridelujete sadike? Imate morda še nekaj paradižnikov, tudi jajčevci in paprika bi prišli prav ? Če jih torej imate, se za božjo voljo oglasite, ker boste tako rešili duševno zdravje mnogih družinskih članov.

Pred letom ali dvema ne bi niti pomislila, da trije norci – ni nepomembno – tudi »lastniki« jedrskega orožja, lahko počno karkoli. Netanjahu kolje, Trump gospodari, Putin tolče Ukrajino in že gleda proti Baltiku. Evropski politiki pa na kolenih. Dobesedno.

Medtem ko smo se plazili skozi redka naselja, me je spreletela groza ob pogledu na zapuščene, pozabljene hiše, ki z odprtimi usti zijajo v praznino.

Vroče je kot hudič, zato sem nepotrebna opravila zmanjšala na minimum.

Govori. Za politike je to obvezni del posla. Naši predsednici govorita dobro. A eno so besede, drugo pa dejanja. Eno je Slovenija, drugo je svet.

Lahko sem hvaležna za Janeka, za preprosto življenje z njim in drobne, a pomembne reči.

Vremenarji se to pot celo niso zmotili, da nas čaka vročinski val, in ko smo prižgali klimatsko napravo, smo zelo hitro ugotovili, da greje namesto hladi.

Zasebnost je v Sloveniji ultimativna. Kar po svoje pojasni, zakaj pokojnika, ki je umrl na svojem domu, mesec dni ni nihče pogrešal. Takšni smo. In potem se čudimo ...

Kafkovsko počutje? Ne izgine kar tako. Saj veste: lastna nemoč. A ne gre obupati. Tam na drugi strani so tudi ljudje, kot sem jaz. Čeprav znajo tehnologijo bolje uporabljati ...

Živim s serijskim morilcem. In to ni mačji kašelj. Dobesedno.

Živimo v času sprevrženosti in zlorab vseh sort. Vse je dovoljeno.

Ko je predsednica naše domovine pred nekaj dnevi izrekla besede o genocidu v Gazi, sem se precej začudila tistim, ki so se nad tem zgražali.

Jaz in rak. Jagnje in volk, ki si občasno izmenjava poglede, eden z ostrino plena, drugi z mehkobo preživetja. In v tem najinem nenavadnem srečanju se je rodil nekakšen čuden, mestoma celo absurden ples.

Posamične nogavice sem lepo razporedila po kavču, upajoč, da sem vendarle prezrla drugi del para, pa ni bilo tako. Ni jih bilo in konec.