Zasebnost je v Sloveniji ultimativna. Kar po svoje pojasni, zakaj pokojnika, ki je umrl na svojem domu, mesec dni ni nihče pogrešal. Takšni smo. In potem se čudimo ...

Kafkovsko počutje? Ne izgine kar tako. Saj veste: lastna nemoč. A ne gre obupati. Tam na drugi strani so tudi ljudje, kot sem jaz. Čeprav znajo tehnologijo bolje uporabljati ...

Živim s serijskim morilcem. In to ni mačji kašelj. Dobesedno.

Živimo v času sprevrženosti in zlorab vseh sort. Vse je dovoljeno.

Ko je predsednica naše domovine pred nekaj dnevi izrekla besede o genocidu v Gazi, sem se precej začudila tistim, ki so se nad tem zgražali.

Jaz in rak. Jagnje in volk, ki si občasno izmenjava poglede, eden z ostrino plena, drugi z mehkobo preživetja. In v tem najinem nenavadnem srečanju se je rodil nekakšen čuden, mestoma celo absurden ples.

Posamične nogavice sem lepo razporedila po kavču, upajoč, da sem vendarle prezrla drugi del para, pa ni bilo tako. Ni jih bilo in konec.

Morda je naš planet po barvi res moder, po pameti pa gotovo ni. Eno samo preračunavanje. Kaj se splača, kaj naj bleknem, da me bo še kje kdo opazil.

Zgodbe našega življenja so velike zato, ker so nam lastne in samo mi vemo, kaj so nam prinesle v življenju in kaj odnesle … In midva deliva del svojih zgodb z vami.

Danes je na meniju statistika. Ja, tista zlovešča številka, ki naj bi mi povedala, koliko možnosti imam za preživetje.

Mati božja, pivo bodo podražili za skoraj tri cente pol litra. Kakšna katastrofa!

Čudna je ta novodobna parlamentarna demokracija. Poslanci nezainteresirani, razklani, odsotni … Parlamenti, tudi naš skupni evropski, so pogosto kot hiše duhov. Nikjer nikogar.

Ne vem, ali je imel Janek v glavi ali srcu kakšno željo, ko je vlekel za vrv v cerkvici (kar ni tako lahko), a zvon se je oglasil. Uspel je!

Sedim v čakalnici, obkrožena z neštetimi ljudmi, in čutim, kako se mi v nevarnem utripu srca prepletajo strah, negotovost in misli, ki se mi valijo po glavi sem ter tja.

Tudi vam smrdi sveže oprano perilo? Po čem ima vonj?

Kaj danes na tem svetu ni podobno cirkusu? Četudi gre za smrtno resne reči!? Takole od daleč, v nejeveri in zgroženosti, je tudi to, kar se dogaja v Palestini in Ukrajini, vedno bolj podobno cirkusu. Cirkus, za katerega bodo eni poplačani, drugi pa pobiti.

Gotovo poznate slovenski frazem dela kot svinja z mehom. No, o svinji ni treba razlagati, vsi jih poznamo. Morda samo nekaj besed o mehu.

Še isti večer sem v paniki pisala svojemu onkologu, dva meseca pred načrtovanim pregledom. Potrebujem mali tehnični servis telesa, kot mu rada rečem ljubkovalno.

Predvolilne kampanje niso poceni. Zakaj bi zanje dajali strankarski denar, če gre drugače.