Nocoj sem spet prevzela štafetno palico v Mali vasi. Malo po polnoči sem prižgala lučko v kuhinji, si skuhala kavo, odprla računalnik in poslušala (verjetno) lajanje lisic, ki oblegajo kurnik ob vznožju Rombona.

Miška sem pustila na dvorišču Daničinega stanovanja. »Ne skrbi,« je rekla, »bom pazila nanj, ti se le sprosti in uživaj na dopustu.« In res sem imela tak namen. Do vstopa na katamaran.

Cenjeni soprog je že pred časom objavil, da bo prevzel vlogo kulturnega animatorja naše družine, kar pomeni, da skrbno sledi po časopisih, kje se kaj dogaja in kaj o tem menijo kritiki.

Od Dolomitov do Antarktike – nekateri potujejo, ker lahko, drugi pa le sanjajo. Razlike med nami so vse večje in vedno bolj vidne.

Vsakemu, ki naju vpraša, kam greva pa midva na dopust, povem, da greva v … Bovec! Kam pa drugam!?

"Vsak dan trkaš na ta vrata in se sprašuješ, ali so za njimi še isti ljudje. Stvari se spreminjajo. Ljudje tudi. Rečejo ti, da te imajo radi, jutri pa ti obrnejo hrbet. Ne bodi presenečena, to se bo v tvojem življenju ponovilo še mnogokrat."

Koliko je pravzaprav medvedov pri nas, je zjutraj modrovala babica takoj po tistem, ko je odprla časopis. Spet so namreč nekoga napadli.

Če me boste vse naslednje dni ne glede na vreme videli na poteh okoli Bovca z dežnikom v roki, potem veste, da imam še vedno slabo vest. In občutek, da sem se izneverila Janeku.

Nič ne rečem, nič nimam proti še eni skodelici in tudi nobenih načrtov nimam, kaj bom sama s sabo. Rada bi šla domov, na otok me sploh ne vleče, ampak če sem že prilezla do morja, razmišljam, da bi bilo pa fino, da sem vsaj nekaj dni ob njem.

Babica in cenjeni soprog sta pustošila po gozdovih. Za njima ni ostalo nič, morda kakšna goba, po kateri je lezel vsaj pet centimetrski polž.

Ko tragedije postanejo rutina, rumeni tisk pa standard – medijski svet zamegljuje vest in čustva. Človek se pač navadi. Žal.

'Janek tam na kavču pravzaprav ni stiskal k sebi daril, temveč Marijino ljubeznivost in njeno naklonjenost do njega.'

Brez besed, vsa premočena od znoja, stresa in grenkega spoznanja izdaje se odpeljem z opustošenega pomola. Motor avta je edini zvok, ki me spremlja, medtem ko je v moji glavi divja nevihta.

Proračun EU za prihodnjih sedem let je za navadnega Zemljana nepredstavljivih 2.000 milijard evrov! Pa vendar. Elon Musk je sam »težak« 410 milijard. Vam je zdaj jasno, zakaj s Trumpom ne moreta drug brez drugega?

Česarkoli se že domislimo, vse ima svoje nasprotje. To nam povedo že besede, ki jim pravimo protipomenke. Le zakaj bi si jih sicer človeštvo izmislilo.

Trajekta ni. Vsaj za nas ne. Tako je kazal zahrbtni ladijski portal na spletu in nam v hipu uničil ležerno jutro.

Pred tedni je babica oznanila, da dobi gostjo, prijateljico iz Splita. Od razpada Jugoslavije že ni bila v Sloveniji, kar babice ni motilo, da ne bi šla medtem vsaj petkrat k njej na morje.

Ne vem, kako in ali sploh, si bova letos z Janekom prilagodila, organizirala … počitnice. Ali pa dopust. Kakorkoli že!

Pol ure bi vam zdajle lahko opisovala, kaj zanimivega je videti v njegovem muzeju sredi ničesar, pa ne bo šlo. Starejši in svojim letom primerno zoprn vratar mi namreč ni dovolil za ograjo spominskega parka, ker sem bila s psom.