Tudi letos sva se z Janekom odpravila na izlet z najinimi sosedi in krajani.

Sredi noči nas je zbudil trušč na ulici, slišati je bilo, kot da nekdo prevrača smetnjake ali kaj takega.

Na eni strani tisti, ki so trenutno pri koritu, poskušajo z bombončki, opozicija pa z očitki. Vsakršnimi.

Pred vami je izjemno močna, osebna in družbenokritična kolumna - z glasom, ki je hkrati ranljiv in pogumen. Prisluhnite Dragici Kraljič ...

Naslednji dan je ni bilo več. Ravno sem se pripravljala, da grem do nje v bolnišnico, ko me pokliče njen mož in pove, da je pred nekaj minutami umrla.

Na nekem portalu sem ondan našla članek o medvedu, ki ima v enem od ameriških rezervatov kaj čudno strast: mleko v prahu.

Hitro, prehitro se svet vrti. Ne sledim. Moralna načela nikoli niso bila vrlina človeštva.

Ko sva te dni z Janekom brala zvečer Mišmaša, sem sklenila, da naslednji dan kupim novo knjigo. Pekarno Mišmaš, seveda. Platnice so stale že malo postrani ...

In potem sem začela vrteti telefone. Klicala sem vse, za katere sem vedela, da lahko kakorkoli pomagajo.

Med katastrofami, ki me najbolj prizadenejo, so vsekakor pokvarjen pralni stroj, hladilnik – in kakopak avto, še posebej če se nepreklicno ustavi na kakšni gozdni cesti.

Pod okriljem političnih strank in tajkunov nam je šla v Slovenij prodaja »srebrnine« dobro od rok. Mnogo »draguljev« je šlo v tuje roke. Tistim bližnjim in onim od daleč.

Takšne ljudi, kot je Breda, bi lahko prepoznali za vplivneže. Si lahko predstavljate, da bi namesto mlatenja prazne slame raje prisluhnili nekomu, ki deli prijaznost?

Nič ni pomagalo. Vesna je za izboljšanje svojega zdravstvenega stanja v zadnjih letih poskusila vse, kar je bilo možno in kar ponuja uradna medicina.

Politika je kurba. Nespodobno, a resnično.

Shranila sem vse darove tega dne in vse darove meni dragih ljudi v Mali vasi. V svojo dušo! In zdaj sem bogata, moj človeški račun je prepoln.

Mnogim ni dano, drugih niti ne vleče pogledati čez plot. Ker, saj vemo, povsod je lepo, a doma je najlepše. A kako naj to vem, če nikamor ne grem?

Te dni sva na svoji vsakodnevni rajži v frnjažo na eni od klopic srečala sosedo Dragico in kužka Skaja. Saj že veste, midva ga kličeva kar Piki.

Na tem dopustu me je doletelo spoznanje, da moj mir ne more biti zgrajen na temeljih nekoga drugega. Moj mir je moja lastna stvar.

Pravzaprav nimam v mislih nakupovalnega črnega petka, ampak takšnega navadnega, ki pade na trinajsti v mesecu. Takrat se mi zmeraj kaj dogaja.