Nekaj ur sem brezciljno hodila po otoku. Nekaj ur sem bila na begu pred sabo in pred preteklostjo, ki me je končno ujela. Najraje bi šla z otoka. Takoj.

Letos je cenjeni soprog praznoval okroglo obletnico mature in za izlet v rodno mesto in srečanje z nekdanjimi sošolci si je vzel kar dva dni. »Pa glej, da boš pustil babe pri miru,« sem ga opozorila, preden je šel ves obrit in namaziljen od doma. Pogledal me je hudo strupeno.

Ne morem razumeti, da minuto zatem, ko izraelska vojska načrtno pobije čakajoče na hrano, posnetki zaokrožijo po svetu, pa se nič ne zgodi.

Ste se tudi vi avgustovske dni, no, mislim noči, ozirali v nebo in čakali, ali boste kje uzrli kakšen perzeid, meteorit ali solzo svetega Lovrenca?

Vsako leto je isto. Sonce, morje, joga in jaz. Idealna slika popolnega oddiha, ki mi paše kot kava po dolgi noči. Leta in leta hodim na isti hrvaški otok, na isti joga retreat, da se vedno znova najdem.

Neko jutro me je zbudil strašen trušč, ki je prihajal iz kuhinje. Sledilo je preklinjanje, zares prostaško, če smem pripomniti.

Šolarji so se vrnili v razrede. Po desetletju in več bo letos prvošolcev spet manj kot 20.000. Še manj jih bo. Rodnost niha.

Na letališču sva bila precej zgodnja, kot po navadi. Že je igrala neka muzika, vonj po čevapčičih je bil nezgrešljiv.

Ob prvem koraku na otoku začutim, da nekaj ni tako, kot je bilo prejšnja leta. Čudna energija visi v zraku, kot da je nekdo ravno takrat, ko sem pristala, odprl portal v vzporedno dimenzijo.

Spokajta se že vendar na dopust, sta tulila najina potomca, ker še konec avgusta nisva vedela, ali greva in kam bi šla. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz grem na morje zaradi morja.

Z delom za mikrofonom sem si prislužila penzijo. Do tega medija bom vedno gojila poseben odnos. Tudi do radijcev. So taki, ki jih občudujem, ker nikoli, ampak res nikoli ne pridejo na program nepripravljeni, in so one in oni, ki jih vodim pod kategorijo milni mehurčki. Preden poletijo, počijo.

Nocoj sem spet prevzela štafetno palico v Mali vasi. Malo po polnoči sem prižgala lučko v kuhinji, si skuhala kavo, odprla računalnik in poslušala (verjetno) lajanje lisic, ki oblegajo kurnik ob vznožju Rombona.

Miška sem pustila na dvorišču Daničinega stanovanja. »Ne skrbi,« je rekla, »bom pazila nanj, ti se le sprosti in uživaj na dopustu.« In res sem imela tak namen. Do vstopa na katamaran.

Cenjeni soprog je že pred časom objavil, da bo prevzel vlogo kulturnega animatorja naše družine, kar pomeni, da skrbno sledi po časopisih, kje se kaj dogaja in kaj o tem menijo kritiki.

Od Dolomitov do Antarktike – nekateri potujejo, ker lahko, drugi pa le sanjajo. Razlike med nami so vse večje in vedno bolj vidne.

Vsakemu, ki naju vpraša, kam greva pa midva na dopust, povem, da greva v … Bovec! Kam pa drugam!?

"Vsak dan trkaš na ta vrata in se sprašuješ, ali so za njimi še isti ljudje. Stvari se spreminjajo. Ljudje tudi. Rečejo ti, da te imajo radi, jutri pa ti obrnejo hrbet. Ne bodi presenečena, to se bo v tvojem življenju ponovilo še mnogokrat."

Koliko je pravzaprav medvedov pri nas, je zjutraj modrovala babica takoj po tistem, ko je odprla časopis. Spet so namreč nekoga napadli.

Če me boste vse naslednje dni ne glede na vreme videli na poteh okoli Bovca z dežnikom v roki, potem veste, da imam še vedno slabo vest. In občutek, da sem se izneverila Janeku.