Žrtvam prometnih nesreč in njihovim svojcem se zadrgnejo grla od mraza in žalosti. Besede, ki opisujejo trpljenje, se izgubijo v megli na tistem trgu.

Gledam otroke okoli sebe, vsi urejeni, počesani, oblečeni po zadnji modi, obleke znanih firm, vsi celi, nepotolčeni, s telefoni, prilepljenimi v rokah …

Bila je takšna z dolgimi plastičnimi dlakami, idealna za čiščenje terase in preganjanje pajkov.

Svet nam uhaja z vajeti. Kdo pri zdravi bi pred leti verjel, da ga bo vrtel nekdo, kot je Trump

Česar se spomnim iz svoje mladosti, je to, da smo takrat imeli samo en tip straniščnega papirja, takšnega z rdečimi, trdimi lističi.

Cenjeni soprog me je v nedeljo obvestil, da bo konec tedna večerja pri nekem njegovem sodelavcu. Ne grem, sem rekla, imam druge načrte. Seveda greš, se je nasršil.

Naključno srečanje sredi mestnega vrveža. Vljudnostni uvod v klepet. Po možnosti z nekom, ki ga poznamo, pa nam je ravno tisti trenutek ime ušlo iz spomina.

V Janekovem delovnem centru smo se dogovorili, da bodo organizirali njegov prevoz do Tolmina. Po petih letih sem začutila, da ne zmorem več ...

Za mano je še en rojstni dan. Tretji, odkar se družimo preko teh kolumn. To je moj tretji rojstni dan po diagnozi rak, ko sem verjela, da ne bom doživela niti enega več.

Zadnje tedne se kar naprej nekaj dogaja, razglašajo najuspešnejše, najbogatejše, najlepše, najprodornejše (kakšen vrag je že to) in najinovativnejše.

Le kdo bo zdravil svet, ki se tako zelo hitro vrti? Vprašanje je, kako daleč smo od časov, ko človek o prihodnosti ne bo več odločal.

Obstajata tudi dobra in slaba stran kovanca ...

Pravkar sem se vrnila iz Beograda, nekaj dni sem bila pri mami. Ker je večina mojih prijateljev in znancev na žalost že brez staršev, vem, kakšno težo ima ta stavek ...

Na obrazu kmečke gospodinje je namesto gostoljubnega nasmeška lebdel komaj pritajevan sadizem. Zastrupila nas bo, sem pomislila.

Je dvigovanje izobrazbenih standardov poskus zaposlovanja preveč izobraženega kadra? Morda. Trg delovne sile se spreminja.

Tudi midva sva, kakopak, morala prestaviti svoje ure na zimski čas. Imava jih kar nekaj, takšnih na baterije.

V zadnjih mesecih ste me bralci kar nekajkrat vprašali: »Zakaj pišeš samo o žalostnih dogodkih? Čemu ne pišeš o bolj veselih temah?«

Ko teta odleti v Ameriko, doma pa pusti svojega ljubljenega papagaja, se začne prava drama. Družinski konzilij še dolgo ne bo pozabil Jake!

Tudi letos sva se z Janekom odpravila na izlet z najinimi sosedi in krajani.