Še isti večer sem v paniki pisala svojemu onkologu, dva meseca pred načrtovanim pregledom. Potrebujem mali tehnični servis telesa, kot mu rada rečem ljubkovalno.

Predvolilne kampanje niso poceni. Zakaj bi zanje dajali strankarski denar, če gre drugače.

Z Janekom sva pakirala kovček, ker je naslednji dan šel s prijatelji na morje.

Prikrade se skozi meglo vsakdanjosti. Ne kot grom, ampak kot šepet. Kot senca, ki se podaljšuje, ko se ozrem nazaj. Rak. Beseda, ki je bila še nedavno del moje vsakdanjosti, a sem ga vendarle premagala in zrinila na rob spomina kot slabe sanje.

Sorodnica mi je pripeljala petletnika s svetlo zeleno kožo in kostmi, ki so neorganizirano štrlele na vse strani. Noče jesti, se je cmerila. Kuha mu najbolj zdrave jedi na svetu, rezultat pa tale mali podhranjeni marsovec. Kaj mu kuha?

Približno polovica Slovencev si vsaj tu in tam privošči krajši ali daljši odklop. Dobro dene. Stran od groženj psihopatskih trumpov, putinov, netanjahujev … Dokler gre.

Optimisti bi rekli, da je na svetu več dobrih ljudi kot slabih. Mislim, da bi lahko tudi mene prepričali o tem. Nihče pa me ne more prepričati, da je na svetu več dobrih politikov, kot je slabih.

O jezus kristus, je zakričal cenjeni soprog, ko je v nedeljo zjutraj odprl vhodna vrata svoji sestri.

Janekovo življenje določajo podrobnosti, ki jih večina spregleda. Je bolje naučiti ga sprejemanja ali mu prilagoditi okolje?

Vitaminski koktajli v žilo danes niso le modna muha zvezdnikov. Zdravniki si jih denimo namestijo celo med dežurstvom. "Mi temu rečemo kar 'medicinska kava 2.0' ..."

"Kdo sem jaz, da bi sodil?" se je vprašal pokojni papež Frančišek. Kaj takega ljudje z domala brezmejnim vplivom in veljavo redko izrečejo. On je.

Kmalu bo štiriintrideset let, odkar sva se spoznala z Janekom. No, lahko bi napisala, odkar sva se ugledala, spoznavava se pa še vedno.

Z Dobrno sva se znova srečali pred dvema letoma, za cela dva tedna, tja me je poslal zdravnik, da se sestavim, sploh fizično, po prestanem zdravljenju raka.

Zatrdim lahko, da so najina srečanja z ljudmi v Tolminu prijetna in nikoli nimam slabega občutka, da bi se nama kdo rad za vsako ceno izognil.

Prijateljica v vijoličnem, gospa na tleh v sivem, z odprtimi usti, brez glasu. Medtem ko se tukaj izrekajo zaobljube, sem jaz videla, kaj ta smrt dejansko je.

Prejšnjo nedeljo smo bili na izletu, med drugim smo si ogledali vaško cerkvico, kjer so tu in tam maše, vsaj tako menda piše na vratih.

Dolgo je odraščala. Mnogi smo ji nevede pomagali.

Prosim samo za drobtinice. In sploh ne zase! Za Janeka, ker kot veste, nima glasu, ne zna povedati, ne zna prositi, še manj zahtevati.

Včasih pride trenutek, ko življenje postavi človeka pred zid. Ko mu vzame domovnico, ime, pravico do zdravnika, do dela, do lastnega otroka. Ko življenje reče: »Poglejmo, ali res zmoreš.«