Sedim na terasi, gledam proti svetlečemu zaslonu in si zastavljam enako vprašanje, kot si ga verjetno vsaj enkrat na teden postavi vsakdo, ki po napornem dnevu išče nezahtevno sprostitev: Zakaj hudiča gledam tole?

Te dni so na televiziji znova prikazali slavni film Babica gre na jug. In smo ga znova gledali. Super, je rekla babica, sem vam ravnokar hotela povedati, da grem na jug tudi jaz.

Ko slovenska politika ne služi več državljanom, mora vse, ki imamo Slovenijo radi, skrbeti. Desna vlada počne, kar se ji zdi, opozicija molči. Kot da je ni. No, plačo, nekje med pet in sedem tisoč bruto, ti politiki vseeno z veseljem poberejo.

Menda smo pred bogom, zakonom in sploh vsi ljudje enaki. Ne glede na to, od kod prihajamo, kakšni smo, koliko in kaj imamo …

Sedim na terasi, gledam proti plaži in se sprašujem isto vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja že vsak, ki je kdaj preživel poletje ob Jadranskem morju: Je kje kakšna obala, kjer ni Slovencev? Ne, resno. Obstaja? Ker če obstaja, mi prosim sporočite koordinate. Takoj.

Jebelacesta, je normalno, da smo pri temperaturi, ki ne dosega niti 40 stopinj, utrujene, brezvoljne, z zatečenimi stopali in rdečimi nosovi, smo jamrale ob popoldanski kavi pod dežnikom v bližnji kavarni.

Sedim na terasi, hladim svojo srbečo kožo, gledam proti plaži, opazujem ljudi in ugotavljam, da je svet dokončno skrenil s poti.

Najprej me je zbodlo v levi rami, nato pa še v desnem kolku. To je od klime, je ugotovil cenjeni soprog, ki hodi zadnje čase v službo v dolgih gatah, tako zelo so ohladili pisarne.

Saj poznate tisto izrabljeno frazo, da »nič ni več tako, kot je bilo«? Tudi če ga ne vidite, je jasno, da jo je izustil nekdo z »bogatimi« življenjskimi izkušnjami.

Tudi naju z Janekom je zgrabila kolesarska vročica. Kolesarska vročica, zunaj vročina, imava vklopljeno klimo, pa še en ventilator v sobi.

Levo koleno je Maričin glavni radar.

Iz zgornjega nadstropja se je slišalo preklinjanje, kot da bi se razkuril konjski hlapec. Babica.

Tudi za priklic starih časov ne. Čeprav – bilo je, a zdaj ni več.

Končno je prišel dan, ko sva se z Janekom odpravila po dolini navzdol na servis po avto. Janek se je veselil vožnje z avtobusom, vsaj tako je kazalo.

Eno najlažjih priznanj v življenju je to, da sem poletni človek. Obožujem poletja. Obožujem lahne, frfotave oblekice, v katerih se zdi življenje takoj lažje, in ponošene flipflopke, ki pomenijo uradni konec vseh resnih obveznosti.

Bog ve, ali je še živa, je vzdihnila babica. Zakaj pa ne bi bila, saj je mlajša od tebe, sem se obregnila. Za kakšnega vraga sta se sploh sprli?

Zdaj že vemo, da ni težava le naša domača politika, tudi z evropsko je marsikaj narobe. Evropski parlament.

Zdi se mi, kot da sva se v tej vročini spremenila v, najmanj, lenivca. Saj že ime samo pove, da so to res počasne in lenive živali, a midva sva to postala po sili razmer.

Slovo je z leti postalo neznansko težko. Moja mama je iz dneva v dan slabotnejša; njeni koraki so postali kratki, tihi in negotovi, njeno telo pa krhko.