Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Starši skrbijo za nebogljene otroke. Dobrih petdeset let pozneje pa taisti otroci skrbe za nebogljene starše. Vzajemnost obstaja in ovrednoti stopnjo človečnosti. Arheologi so našli okostja naših prednikov, kjer kaka zlomljena in ozdravljena kost dokazuje stopnjo kultiviranosti ter je dokaz obstoja človekove solidarnosti. Visoka pesem, hieroglifi, umetnost … sovpadajo z obdobjem zdravljenega zloma stegnenice, ki nam govori o času, ko so naši predniki razumeli solidarnost. Jaz tebi, ti meni. Sprejeli so breme pomoči šibkejšim, ker so se ovedli, da že jutri lahko sami postanejo šibki in pomoči potrebni. Dandanes se nevarno bližamo točki, ko svoje »ranjence« gledamo in občutimo kot breme. Zavoro.

Smo razvita civilizacija vse bolj ledenega srca. Po nekaj deset tisočletjih se znova borimo ostati človek.

Sem edini sin in imam dva krepko ostarela starša. Nehote sem postal »dolgotrajni oskrbnik« njiju, ki jima vsakodnevno pojenjujejo moči. Oče je polno priseben, a ga krotovičijo srčne težave. Mama po kapi živi v svojem svetu delnega zavedanja. Včasih ve vse, včasih pa skorajda ničesar. Začenši z mojim imenom.

Opazujem starša in se mi milo stori. To sta moja roditelja. Spravila sta me na svet, in kolikor se spomnim, sta vzorno skrbela zame. Bila sta varnost in vzor. Kot majhen otrok sem ju gledal in videl močna, pametna in nepremagljiva. Dandanes sta ta vzornika počasna, krhka, zlomljiva. Vsak njun korak je nov projekt. V svetu tehnološke razvitosti in čustvene otopelosti se ne znajdeta več. Vse večkrat v miru opazujeta svet iz svojega kota. Sta bolj tiho, a sem ter tja povesta kako modrost. Neprecenljivo.

Politika

Negotova prihodnost dolgotrajne oskrbe

Tralala, sem žalosten

Sedel bi z njima in ju opazoval. Poslušal. Srkal še zadnje modrosti, ki mi jih dajeta. Nekaj dni nazaj je bilo, ko je moja mama sedela na sedežni v dnevni sobi. Ob ugasnjenem televizorju si je momljajoče prepevala in ponavljala besedno tvorbo »tralatralala, sem žalostna«. Me je kar streslo. In sem jo vprašal, zakaj poje, da je žalostna. Pa me je nekaj trenutkov gledala in bistrila svoje čedalje počasnejše misli, nato pa mi odgovorila, da je vesela zame, ker sem še zdrav in močan. In obenem da je žalostna za neprijazen svet, kjer se bom skupaj s svojo družino moral še naprej matrati. Okamenel sem. Molčala je in me gledala v oči. Pogled se je orosil. In spet je tiho zamrmrala »tralala, sem žalostna«.

Vrgla me je v realni svet, ki bo kmalu potreboval dolgotrajno oskrbo. Zase. Nekaj deset tisoč let za tistimi časi, ko so ljudje začeli skrbeti za ranjene in ostarele. Brez referendumov so spoznali, da so odhajajoči prenašalci spoznanj, modrosti, kulture …

Dandanes oskrbo, ki bi morala avtomatsko in z ljubeznijo priti iz srca, instrumentaliziramo. Po trapastem političnem prepiru izvolimo rešitev. »Tralala, sem žalosten.«

Za vsako ceno zdrav

 Novodobno dolgotrajno oskrbo plačujem kot s. p., plačujem jo tudi kot d. o. o. Moj oče jo kot upokojenec plačuje ob svoji pokojnini. Še več. Iz svoje pokojnine mora plačati dolgotrajno oskrbo še za svojo ženo – mojo mamo, ki do danes ni dobila niti ene pokojnine. Potegnila je »kratko birokratko«, ker je v svojih mladih letih delala zgolj štiri leta, nato pa v dolgotrajno oskrbo dobila invalidnega sina. Zanj je skrbela do njegove smrti pred dobrimi desetimi leti. Brez besed. Brez referenduma se ji je zgodila samoumevna dolgotrajna oskrba. Za mamo je skrb za izrazito šibkega otroka samoumevna. Njena odločitev ni potrebovala referendumov.

Moja starša v dom ostarelih nekako nočeta. Če se le da, bi ostala doma čim dlje, morda čisto do konca. V domovih postelje so, a ni kadra. Sprejem se ne zgodi z danes na jutri. Tako ostajam in bom kot edini potomec nekega dne verjetno ostal sam s staršema. Nonstop dosegljivi dolgotrajni oskrbovalec, ki pa imam svojo družino. Vsaj najmlajša hči še vedno išče zavetje in varnost našega doma in še ni samostojna. Vse bolj mi je jasno, da moram za vsako ceno ostati zdrav in sposoben financirati svojo sedanjo družino. Obenem pa moram poskrbeti tudi za starša. Slušni aparati, hodulje in vozički, plenice, popravila zlomljenih ustnih protez, kateter, operacije sivih mren, trna v stopalu, srčnega spodbujevalnika …

Pokoj – kako si ga privoščiti? 

Sem samostojni podjetnik in solastnik d.o.o. in imam že preko štirideset let delovne dobe. Lahko bi šel v pokoj. A si tega preprosto ne morem privoščiti. Če sem čisto iskren, svoje družbeno sproščujoče umetniško delovanje, kolikor ga še je, opravljam z veseljem. Zboleti ne smem. Ker seveda bolniško odsotnost plačujem od prve minute bolezni dalje sam. Pred petnajstimi leti sem preživel raka. Brez dneva bolniške. To je moja realnost in realnost vseh drugorazrednih, ki nismo deležni delovnega mesta za nedoločen čas.

Slovenija

Kaj bi se zgodilo, če bi ukinili prispevek za dolgotrajno oskrbo?

Obenem pa mi oblast po novoletni evforiji s trinajsto plačo in božičnico, ki ju seveda nisem deležen, v marcu pošlje zahtevek za dodatno, nepričakovano plačilo dajatev državi v višini skoraj šest tisoč evrov. Zaradi vratolomne in nenapovedane zakonske regulative. 

Začenjam prodajati svoje najljubše osebne stvari. Minus premoščam z dolgoletnimi prihranki. Vsak dan kolnem vse bolj buhtečo javno upravo, ki »dela« od doma in nima tovrstnih skrbi z računovodstvom. Sploh ne vedo, da jim ga nekdo ureja in vodi. Bruto jih ne zanima. Ga niti ne poznajo. S svojo armado sindikalistov hočejo visok neto, štirinajsto plačo, regres za vsak letni čas, božičnico in velikonočnico. Taista prevelika državna administracija pa ne more prej kot v enem letu urediti papirologije za dolgotrajno oskrbo za moja ostarela starša. Tako da še to sedaj počnem sam. Upam, da mi bo uspelo zadostiti administraciji, preden starša umreta.

Lakmusov papir človečnosti

Pol leta je minilo, odkar sem na lokalni zavod za pokojninske zadeve naslovil vprašanje, ali lahko izračunajo, kakšne pokojnine bom deležen, če delam še slaba tri leta, ko bom odplačal še zadnji kredit. In sem dobil odgovor, da še nisem na vrsti in da se odgovor na takšno zahtevo čaka od šest do dvanajst mesecev!!!

Halo!!! Nekaj, kar bi moralo delovati na klik.

Za češnjo na vrhu torte pa mi druga bratska državna administracija zatira in uničuje posel. Kljub temu da sem dokazano uspešen in inovativen na svojem področju. A državi s takšnimi referencami nisem všeč. Kolegi mi govorijo, da zato, ker se preko mene ne da krasti in prati denarja.

Tralala, sem žalosten, in to je zgodba o dolgotrajni oskrbi leta 2026. Nekaj deset tisoč let po spoznanju pračloveka, da bo svoje telesno obubožane razumel kot vir znanja in modrosti. In jih ne bo imel za breme, temveč za vir znanja. V letu 2026 se človečnost morda končuje. Na svetlo so stopile temne sile. Prišli smo v čas, ki ga bodo arheologi nekoč v prihodnosti poimenovali zaton civilizacije

Ljudje smo lakmusov papir človečnosti v svojem času.

revija Jana