revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pripet na verigo je, če ga je zmotila med hranjenjem, celo domači gospodinji pokazal zobe. Mačke so dobro vedele, do kod sega veriga in kje je prvo drevo za pobeg. Vsi smo se poznali. Po imenu. Ko so zorele češnje, so nam jih otrokom natrgali, če jagode, so rekli, naj si jih naberemo. Tako se je živelo. Skupaj. Ljudje so si pomagali. Pri kolinah, večjih opravilih, sploh pa če je šlo kaj narobe. Vsi so priskočili, reševali … Tudi če se sicer niso imeli najraje. Pomoč je bila brezpogojna. Četudi se sicer niso imeli najraje, so si bili sosedje. V najboljšem pomenu te besede. Tako je bilo. Nekdaj.

Danes. Po družinskem mestnem obdobju – vrtci, šole, fakultete – sta sinova zapustila gnezdo, midva pa sva spet postala »vaščana«. A življenje v primestni vasi ni niti malo podobno tistemu, ki ga nosim v spominu. V vasi je kmetov le še za vzorec, njive, ki so svoj čas večini dajale kruh, so pozidane ali zapuščene. Današnji »vaščani« so domala večji del dneva po službah, potem razvažajo otroke po dejavnostih, mimogrede preverijo, kako je z ostarelimi starši. Če se izide, spijejo kavo s prijateljem, doma še hitra Woltova večerja in dan je naokoli. Hiša, sicer zamišljena kot raj v neokrnjeni naravi, postane prenočišče. Skratka, mnoge naše primestne vasi so spalna naselja. Sosedje se ne poznamo, v resnici nam drug za drugega tudi ni kaj dosti mar.

In tem razmeram in potrebam sledijo tudi ograje in ograde. Ko sva pred dvema in več desetletjema postala »vaščana«, je mejo med sosedi označevala z okrasnim zelenjem preraščena meter visoka žičnata ograja. Sosedje smo se videli, poklepetali, poznali. Tako je bilo, a ni več. Ko sva se pred nekaj leti vrnila z dopusta, sva presenečena ugotovila, da je sosed svojo parcelo z novo hišo skril za dva metra visoko črno, kot smrtni greh grdo neprosojno plastično ograjo.

Od takrat v moji kuhinji pozimi ves dan gori luč, na vrtu, ki se je znašel ob tej ograji, pa bolj malo zraste. Čez čas se je grdobija še bolj razbohotila, saj je lastnik plastiko poskusil zakriti z lovorikovci. Da je rastlina strupena, takrat še nismo vedeli. Visoke neprebojne ograje so po vasi rasle kot gobe po dežju. Nekateri so stavili na železo, drugi na beton. Vse pa čim bolj neprodušno. Blizu nas gradijo tako imenovane vila bloke. Zunanjost bivalnega dela je večinoma steklena, stavba kot celota pa bunker, obdana z visokim betonskim zidom. Videti je grozno. Je pa verjetno moderno. Zasebnost je zagotovljena.

Zdravje

Boleča dilema: Na napotnico ali samoplačniško?

Kaj neki žene današnjega človeka v vse našteto? Sem se pozanimala. Tole, kar bo sledilo, je domala reklama. Umetna inteligenca našteva: želja po zasebnosti, individualizem, beg pred zunanjim svetom, varnost, jasna zamejitev osebne lastnine … Ja, je reklama za UI, a je tudi spoznanje, da vse to vemo tudi brez nje. Pa vendar, čudno se vrti ta svet. Medtem ko na eni strani svojo zasebnost skrivamo za vedno višjimi plotovi, jo na spletu vedno bolj razgaljamo. Objavljamo družinske fotografije, se hvalimo, obtožujemo, razgaljamo. Sebe, še raje druge. 

Takšni smo ljudje današnjega časa. Drug pred drugim se zapiramo in zaklepamo. Druženja so nadomestili telefoni, računalniki, splet. Na srečo pa rek, da smo Slovenci najsrečnejši, ko sosedu krava crkne, vendarle ne velja. Ljudje znamo stopiti skupaj. Kadar zagori, pridivja nevihta, priderejo vode, sosedje prvi pomagajo. Tudi tisti, ki si sicer ne. Ne želim dočakati, a če bi se zgodilo, verjamem, da bi se tudi spalna naselja prebudila. Ne le zaradi svoje varnosti. Občutek, da si opravil dobro delo, nekomu pomagal, je nenadomestljiv.

revija Jana