revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

In zdi se mi, da sem po petih dneh, odkar je Janek odrajžal na svoj zasluženi dopust, prvič globoko vdihnila, ko se je vrnil. Bi rekla, da sem bila pet dni opravilno nesposobna. Nekaj sem prčkala naokoli in nič naredila do konca. Najina prijateljica Anja iz prelepe kostelske doline je besedo prčkanje najbrž takoj razumela. Prčkanje je narečna beseda od tam in pomeni brkljanje. Janeku sem pred odhodom na morje napolnila telefon, a ni poklical niti enkrat. Jaz pa sem se zelo držala nazaj, včasih sem zbirala pogum in se že trdno odločila, da bom telefonirala. Potem sem pomislila, da bi morda moj klic zmotil Janeka in še njegove prijatelje. In sem si obljubljala, da bom do drugega leta povprašala še druge mame, ali kaj pokličejo. Da ne bi bila ravno jaz tista najbolj … nestrpna mama.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Neprijazni čas

Spravila sem se k likanju, da bi se zamotila. Potem pa sem gledala tiste kupe zlikanih cunj in šlo mi je na jok. Če bi bil Janek tukaj, bi že bili spravljeni v omari. Televizijo sem vklopila samo en večer, nič me ni pritegnilo. Še volja do branja se je, očitno, spravila v Janekov kovček in odšla z njim na dopust. Ali nekaj takega, doma je že ni bilo! Lonci so ostali v omari. No, lačna nisem bila, vedno najdem kje kakšne (skoraj) pozabljene sladkarije.

Hočem samo povedati, da sem Janeka letos spet neznansko pogrešala. Zato pa sem večkrat kot po navadi pogledala na splet. Gledala sem fotografije, kako moj fant, tokrat z resnim obrazom, vsak dan prčka po bazenu z morsko vodo. V njegov dopust (zagotovo) spada tudi odklop od mame. Janek se je odklopil, ja. In pomislila sem, kako gresta veselje in žalost z roki v roki …

No, tako je bil, pač po sili razmer, to tudi moj čas, da opravim kakšno stvar pri sebi. Poiskala sem vsa pisma, ki mi jih je pisala najina Breda. Dva dneva pred predstavitvijo najine knjige v knjigarni je odšla za mavrico. Zadnje pismo mi je napisala le nekaj dni pred tem. Čeprav je imela že precej let, je imela do konca čisto jasne misli. In neznansko lepo pisavo. Da ne govorim o njenem glasu in smehu in veselju, ki je niso zapustili do konca. Zdelo se je, da bolj ko so leta pritiskala na njena (vedno bolj šibka) ramena in telo, je bil njen duh vedno bolj živ.

Opisovala je, kako opazuje ptičke skozi okno, ki so prihajali na krmilnico, še jaz sem jih lahko ugledala. V vsako pismo je priložila kakšen cvet, deteljico, zanimivo travo … Čeprav smo se srečali le enkrat, lani v knjigarni, ko je za najino knjigo napisala uvod, se mi zdi, da naju je dobro poznala. Zato, ker se je znala vživeti v drugega človeka, rada je imela ljudi in ni ji bilo težko čustvovati z drugimi. Njen odhod me je neznansko prizadel. In zdaj že pogrešam njena pisma! Spet sem si zaželela, da bi imela vsaj še en trenutek z Bredo. Nisem ji še povedala vsega …

In tako sta ta čas spet enkrat šla veselje in žalost z roko v roki.

Neki dan sva se odpravila z Janekom v mesto k zdravniku. Tokrat sem bila jaz na vrsti, da se držim pogumno. In kako se ne bi! Janek je obljubil, da me bo držal za roko. Jaz pa sem videla še eno priložnost več za Janekovo novo izkušnjo. Morda mu bo kdaj v prihodnosti malo lažje vstopiti v kakšno ordinacijo brez (pre)velikega strahu. Janek je v ordinaciji sedel na klopco blizu mene in opazoval. Neki trenutek mi je zdravnica rekla, naj napihnem trebuh. Zajela sem zrak in naredila, kar je bilo treba. Janek pa je tiho komentiral: »Žaba.« Saj bi se bila zasmejala, pa nisem mogla, zdravnica še ni nič rekla, da lahko žaba izdihne. Skoraj sem že mislila, da je to pozabila. Janek pa se je držal na smeh in zdelo se mi je, da je celo malo pomežiknil. Ali pa se mi je že malo bledlo.

Potem sem razmišljala, kaj se mu je pletlo v glavici in kako je povezal napihnjen trebuh z napihnjeno žabo. Navdušena sem bila nad tem in vesela. Kar videla sem, kako si njegove možganske celice pošiljajo sporočila o tem, da so nekoč že videle, kako je neka žaba napihnila trebušček, in danes vidijo, kako se mama napihuje. No, saj znanstveniki pravijo, da so človekovi možgani nevroplastični, kar pomeni, da se lahko spreminjajo vse življenje, se prilagajajo, tudi zdravijo. Kar enako velja tudi za Janekove možgane, seveda.

No, ko sem dobila izvide zdravnice … veselje in žalost gresta z roko v roki.

In zdaj bi lahko na dolgo in široko pisala, kako gresta veselje in žalost z roko v roki pri Janeku. Janek sedi na kavču in zre skozi okno ter se zaziblje naprej in nazaj. In potem na njegov jasni, smejoči se obraz prilezejo sence. Usta se mu skrivijo navzdol in oči postanejo motne, glavo nagne malo na desno in začnejo mu nemo teči solze. Zdi se, da v njegovi glavi divjajo žalostni spomini. Ali pa so morda strahovi in jaz ne vem, kateri? Se morda za trenutek zave, da živi v svetu, ki ga ne razume? In ima mamo, ki ga tudi ne razume vedno? Občuti osamljenost, samoto?

Večinski ljudje razumemo, od kod in zakaj prihaja žalost. In imamo vsak svoje strategije, kako jo zmanjšati, odpraviti … Janek je nima. Imam pa jo jaz. Stisnem ga k sebi, mu preusmerim misli s kakšno traparijo, smejem se na vsa usta, šalim, malo glasbe, pa plesa, kakršnegakoli že …

In se zavem, da takšna strategija ni kaj prida. Je samo obliž na njegovo žalost. Le začasno bo ustavila njegove solze. Žalost se ne spremeni v veselje. Ne more se. Strategija ima samo to moč, da žalost malo odrineva. Zmanjšava njeno bolečino. Ne moreva pa odstraniti razloga zanjo, saj ga ne prepoznava. In zato vem, da sva jo le začasno pregnala. Morda bo že jutri nazaj.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana