revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Že takoj na vratih ordinacije začutim drobno, otroško razočaranje. Mojega onkologa ni. Racionalni del mene me seveda takoj udari po prstih: »Čemu pa bi človek sedel v ordinaciji in čakal nate, če pa ima nadstropje više resne, akutne bolnike, ki bijejo bitke na robu preživetja?« A tisti drugi, prestrašeni del mene, ki se na onkologijo še vedno vrača s cmokom v grlu, si je želel znanega obraza. Nekoga, ki pozna mojo zgodbo, ne le moje datoteke.   

Namesto njega me sprejme mlada zdravnica, ki ga nadomešča. Svež obraz, brezhibno bela halja in tista neizprosna energija brezkompromisne znanosti, ki ne pozna ovinkov. In v trenutku se zgodi – v meni zbudi piflarko. Ne vem, zakaj imam to absurdno potrebo (a verjamem, da nisem edina), da svojemu zdravniku raportiram o tem, kako »pridna« sem bila v času med dvema kontrolama. Podobno, kot bi prišla k učiteljici in ji na dolgo in široko razlagala, da sem predelala vso dodatno literaturo, čeprav tega ni nihče zahteval. Sumim, da imamo to potrebo samo mi, večni piflarji; potrebo po tem, da bi z lastno disciplino ukrotili usodo.

V torbi sem imela pripravljen cel traktat o svoji novi prehrani, o povečani količini spanja (ki ga zdaj vestno lovim, kot bi šlo za zlato), v paniki sem se v zadnjih mesecih zatekla celo k prehranskim dopolnilom. V strahu, da mojemu polomljenemu telesu manjka nekaj »vitalnega«, sem postala talka lekarniških polic. Magnezij za stres, cink za obrambo, kalcij za kosti, vitamin D za dušo, B12 za kri … Vsako jutro sem kot vestna učenka goltala ta pisana dopolnila, prepričana, da si kupujem zdravje. Da si s temi kapsulami dejansko kupujem čas.     

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Naše telo ima spomin kot slon

Ko sem zdravnici s ponosom – ja, s tisto skoraj otroško potrebo po pohvali – naštela svoj arzenal dodatkov in jo mimogrede vprašala za mnenje, me je zadelo. »To je stran vržen denar,« je rekla mirno, skoraj mimogrede, ne da bi dvignila pogled z zaslona. Prosim?? V tistem trenutku se mi je svet za sekundo ustavil. Nisem bila zgrožena zaradi denarja. Čisto vseeno mi je za tistih nekaj deset evrov, ki sem jih pustila v lekarni. Zgrozila me je tista nenadna praznina, ki nastane, ko ti nekdo z eno samo povedjo sesuje vero v rešilno bilko. Zgrozila me je popolna zmeda, v kateri smo se znašli bolniki.                  

Ali je sploh dobro jemati ta dopolnila? To vprašanje je postalo moja osebna obsesija. Ko si onkološki bolnik, si kot goba, ki vpija vsako informacijo. Ena študija pravi, da vitamin D pomaga pri imunskem odzivu, druga, da magnezij umiri porušeno biologijo. Potem pa prideš v ordinacijo in dobiš hladen tuš: tvoje telo ni laboratorijska epruveta, v katero bi le dolival tisto, kar mu trenutno manjka.                                                                                        

Zdravniki ti bodo rekli, da so dodatki le »draga barvna voda«, ker se večina snovi izloči skozi ledvice, ne da bi telo sploh opazilo, da so šle skozenj. Še huje – nekateri onkologi opozarjajo, da lahko določeni antioksidanti celo ščitijo rakave celice pred kemoterapijo. In ti si tam. Rešilna bilka se v trenutku spremeni v potencialni strup.   

Eden reče, da so dodatki nujni, drugi, da so nevarni, tretji, da so le drag urin. En onkolog ti kima, njegova zamenjava pa te gleda kot naivno žrtev agresivnega marketinga. In kje sem v tej poplavi nasprotujočih si informacij jaz? Jaz, ki se vsako jutro borim s tem zmajem v sebi in ki preverjam, ali so moji levkociti še vedno pod kritično mejo?                                                           

Ko zboliš za rakom, postaneš tarča. Tarča za dobronamerne nasvete sosedov in prijateljev, ki te pošiljajo k nekakšnim lokalnim vračem, tarča za bleščeče oglase o »čudežnih« koreninah iz deževnega pragozda in, kot kaže, tudi tarča za hladne tuše uradne medicine. Vsak igra svojo simfonijo, mi, bolniki, pa smo tisti razglašeni klavir, na katerem poskušajo igrati vsi hkrati.                     

Dejstvo je, da nihče ne ve zares. Znanost se spreminja hitreje kot letni časi, protokoli pa so včasih tako togi, da v njih ni prostora za človekovo prvinsko potrebo po tem, da bi aktivno sodeloval pri svojem preživetju. Razočarana sem. Ne nad mlado zdravnico – morda ima celo prav. Razočarana sem nad tem, da v svetu vrhunske medicine, kjer znamo ustvariti uho iz klonirane celice in tarčno uničevati mikroskopske tumorje, še vedno ne znamo človeku, ki se bori za življenje, podati enotnega odgovora na vprašanje: »Kaj naj jem, da bom ostala zdrava?« Namesto odgovora dobimo dvom. In dvom je res zadnja stvar, ki jo potrebuješ na onkološkem hodniku.   

Med vsemi temi trendi se mi zdi najbolj zgrešeno prav to – da bi prehrana temeljila na dopolnilih. Napačna je miselnost, da bomo napake v svojem življenjskem slogu, tista leta norenja in odrekanja spanju popravili s tremi tabletami po kosilu. Prav tako je nevarna iluzija, da nam bo čudežno koristilo, če bomo iz prehrane izločili celo skupino živil (potencialno škodljivih) in živeli le od upanja in vitaminov. Danes so moji izvidi stabilni. K-levkociti so na 7,70, hemoglobin na krepkih 145. Telo se drži. Se drži zaradi cinka ali kljub njemu? Ne vem. Vem le to, da sem danes stopila iz stavbe Onkološkega inštituta z eno iluzijo manj in z enim spoznanjem več.                             

Morda je res vse stran vržen denar. Morda pa je edino, kar zares šteje, tisti prostor med diagnozo in svobodo, o katerem sem pisala zadnjič. Prostor, kjer si upam vprašati »zakaj« in kjer končno neham biti le »pridna pacientka«, ki čaka na pohvalo avtoritete. Na koncu dneva tvoje krvne slike ne pišejo tablete v pisanih škatlicah, ampak tista trmasta moč duha, ki te vsakič znova postavi v vrsto za naslednji pregled. Z magnezijem ali brez njega – glava je tista, ki mora ostati nad vodo.

revija Jana