revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Janeka že zjutraj zdela vročina, mene tudi. Saj nama niti ne preostane nič drugega, kot da se valjava po kavču (vseeno nisva kavčarja in ne pametujeva, kako bi moral voziti kateri kolesar) in navijava za naše kolesarje. Jaz v resnici navijam za vse, ker se mi trga srce, ko vidim, kako se mučijo. K sreči vmes pokažejo še vse tiste gradove, mimo katerih kolesarijo, pa stara mesteca in rumena polja sončnic, česar v živo nikoli ne bom videla. Ampak tudi tako je čisto v redu.

Ko Janek na trenutke precej zavzeto opazuje kolesarje, ga vprašam, ali se greva tudi midva vozit s kolesom. »Ne, pecik'l pa ne,« stisne glavo med ramena in se hahlja. Janek obvlada kolo, pravzaprav se ga je naučil voziti precej hitro. Leta in leta nazaj. Potem pa kakšno leto ni bilo priložnosti in se mi zdi, da je začelo rasti  v njem nekakšno nelagodje ali negotovost. Sicer pa nikoli ni hotel na nobeno drugo kolo kot na star poni, ki ima zavore še na pedalih. Saj se še spomnite teh koles, a ne?

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Moj, spet drugačen Janek

Potem se je spremenilo tudi njegovo telo. Saj veste, downov sindrom ima svoje načrte, človek pa svoje in včasih jih je nemogoče uskladiti. Tako zdaj že nekaj let njegovo in moje kolo počivata v kleti. Včasih ju malo očistiva in vrneva nazaj na svoje mesto. Mislim, da je za Janeka konec njegove kolesarske kariere, jaz pa upam, da se bom še kdaj zapeljala okrog hiše. In čisto razumem Janeka: vsako leto manj me vleče na kolo, ker sem vsako leto manj spretna in se vsako leto bolj bojim padca. A upanje umre zadnje, to tudi že vem …

Potem sta naju neki dan obiskala Gabrijela in Nik. No, medtem ko sva midva z Janekom (skoraj) končala s kolesarjenjem, pa ona dva še niti začela nista! Gabrijela ima dve leti, živahna punčka s čopkom na vrhu radovedne glavice, vse jo zanima in vsepovsod je je polno, njene mile modre oči pa so že vnaprejšnje opravičilo za vsakršno otroško lumparijo. Kar pa niti malo ne gane Nika, ki se je začel v zadnjih dneh dobro plaziti po vseh štirih. Prijazen fantek, ki ima strašno veliko dela, ko sedi sredi luže in poskuša pobrati najmanjši kamenček, ki ga ugleda.

Človeka res gane to otroško čudenje in veselje nad tem svetom! Le kdaj smo ga odrasli izgubili? Ob prvem ali stotem razočaranju nad njim? Ali takrat, ko nam je celo mali kamenček predstavljal oviro v življenju in smo ga brcnili stran od sebe? Ne, nismo pomislili, da je to košček zemeljske skorje in da tudi zaradi njega lahko sploh živimo tukaj.

Zaradi njega in vseh njih lahko hodimo po svojih bolj ali manj želenih, potrebnih ali brezplodnih poteh. Ne pade nam več na pamet, da na tem svetu ni nič odveč ali pa preveč, razen kakšnih človeških neprijetnih lastnosti, seveda. Nikoli se nismo sprijaznili z mislijo, da je na svetu vse točno tako, kot mora biti! Da je tudi mali kamenček vreden naše pozornosti in čudenja. Samo še otroci in tudi Nik to vedo! Odrasli smo to že zdavnaj pozabili in se potopili v povsem drug svet. Svet, v katerem ni kamenčkov, trnja, niti vrtnic, še veter in nevihto bi odstranili, če bi bilo mogoče. Morda pa je prav ta mali raziskovalec prišel na ta svet, da nam to še enkrat sporoči?

Kakorkoli, mala bosopetca sta vznemirila Janekov svet. Njune igračke so bile po vsej preprogi v Janekovi sobi. Janek je sedel na postelji in nemo opazoval ta neobičajni nered v svojem prostoru. Potem pa mu je Gabrijela prinesla dva mala avtomobilčka, da bi se skupaj igrala z njima. Če bi mu jih ponudila jaz, bi me zagotovo zavrnil. Toliko pa že razume, da je to igra za otroke. Z Gabrijelo pa je kar vztrajal v igri. Čeprav je bila ona šefica, vsaj tako se je zdelo na prvi pogled, sem prepričana, da je Janek sodeloval tako, kot pač odrasli sodelujemo v igri z malimi otroki.

Na sprehodu nas je ujela kratka ploha. Skrbelo me je, da bo to vznemirilo Janeka kot ponavadi. Opazoval je malo Gabrijelo, kako je bosa drobila vso pot po pesku in kamenčkih in ni niti enkrat zastokala. In Nika, ki se je splazil pred hišo po vseh štirih po asfaltu do majhne luže ter jo z veselim ročnim čofotom izpraznil. Očitno Janek ni hotel biti malenkosten ali pa je hotel biti pogumen. Brez stiske je preživel topli dež, ki ga je zmočil.

Morda bi zdaj kdo pomislil, da so to nepomembne reči v najinih življenjih, niti vredne mojih mislih, besed in papirja. A v resnici so pomembni trenutki, kamenčki, drobcene spremembe v življenju … Ni treba ognjemeta ne kupa denarja, ni treba, da se življenje obrne naokoli. Samo videti jih je treba, vzeti k sebi in se jih veseliti!

Morda pa se samo starava in postajava vsak dan skromnejša. Tako v pričakovanjih, željah kot zahtevah. Takšno življenje je pravzaprav lepo in izpolnjujoče.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana