Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Da bomo stale z ramo ob ramo, ko udari življenje, ko moški potepta naše srce, ko družba obsodi, ko pritisnejo leta, bolezni, ločitve in neuspehi.              Prekleto lepo zveni. A je navadna prevara. Kajti nekatere najokrutnejše, najbolj krvave rane, ki jih ženska nosi skozi življenje, niso delo moških rok. Udarci pridejo od druge ženske. Ženska bo ženski izpraskala oči za najmanjši greh, našla strup v njenem nasmehu, v njeni obleki, v njeni vzgoji ali njeni samoti. A najbolj neusmiljeno ji bo zamerila tisto, kar jo najbolj žge od zavisti: njeno svobodo. Njen divji, neukročeni pogum. Uspeh, lepoto in tisto najpretresljivejšo lastnost od vseh – dejstvo, da ji je povsem, brutalno vseeno, kaj si svet misli o njej.    

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Od nje ne moreš odvrniti oči

O moških, ki hočejo ukrotiti ženske, pišemo romane. O ženskah, ki kot stekle psice lovijo druge ženske in jim predpisujejo, kako naj dihajo, pa molčimo. Prav zato sem rada brala Vedrano Rudan. Ne zato, ker bi bila njena privrženka. Ne zato, ker bi ji slepo prikimavala. Ne, včasih se mi je ob njenih besedah zdelo, da mi bo razneslo glavo. Zavijala sem z očmi in si mislila: »Vedrana, za božjo voljo, stopi s tega podivjanega vlaka, pretiravaš!« A imela sem rada njen bes. Tisti surovi, nepokorjeni ženski bes, ki nam ga že od plenic naprej poskušajo iztrgati iz naših prs. Bodi tiho. Bodi pridna. Ne kriči. Ne bodi vulgarna. Ne govori tako o moških, ne o zakonih, ne o staranju, ne o smrti!

Povedala je tisto, kar se v vseh lepih pravljicah o ženski solidarnosti preveč pogosto zamolči: da je ženska ženski lahko zavetišče, lahko pa postane njen neusmiljeni rabelj. In da ni prav nikakršne emancipacije v tem, da se osvobodimo moškega, ki nam govori, kako moramo živeti, nato pa si to isto policijsko kapo nataknemo na lastno glavo in začnemo nadzorovati druge ženske.                                                                                

Prava ženska svoboda namreč ni le moja pravica, da živim, kakor želim. Prava ženska svoboda se začne takrat, ko lahko preneseš, da tudi druga ženska živi po svoje. Čeprav sama nikoli ne bi živela tako kot ona. Čeprav je ne razumeš. Čeprav ti gre na živce. Čeprav ima tisto, česar ti nimaš. Čeprav je izbrala pot, ki bi jo ti zavrnila – in vse to sprejmeš brez potrebe, da bi jo zaradi tega ponižala. Ker morda je ženska ženski res lahko hijena. A včasih ni le ena – včasih te napade cel trop.             

Vedrana je to dobro vedela. Pisala je o tem brez rokavic, tako kot je brez rokavic pisala o skoraj vsem. Moški lahko desetletja kvasijo največje nebuloze, pa bo svet pobožno poslušal njihovo »modrost«. Ko pa ženska tresne resnico na mizo – brez pentlje, celofana in opravičila – v sekundi postane histerična »prostakuša« ali ponorela baba. Vedrana je vse te »resnice« zavihtela naravnost v obraz tistim, ki so jo poskušali utišati. Ni bila svetnica. In bog ne daj, da bi jo danes spremenili v pohlevno ikonografijo! Bila je neusmiljena, naporna, uničujoča, včasih krivična, a do zadnje kaplje krvi – živa. Bralca ni božala po glavi. Še najmanj pa je prizanašala ženskam.                                

Ko je zbolela za neozdravljivim rakom, ni pisala patetičnih citatov o sončnih zahodih in življenjskih lekcijah. Bila je prestrašena, bila je besna in bila je brezobzirno iskrena. Smrt je razgalila do kosti in jo poslala v tri krasne. Njen odhod na to »območje brez signala« ni bil predaja, ampak zadnji izraz prezira do tega lažnivega sveta.                              

In zdaj, ko je odšla tja, kjer ni več praznega besedičenja, ni več preračunljivih prijateljstev, ni pretvarjanja in družbenih verig, si ne upam niti zamisliti, da tam zgoraj vlada mir. Če obstaja kakšen nebeški šalter ali peklenski urad, sem prepričana, da je Vedrana že zdrobila mizo in vrgla v zrak celotno birokracijo.     

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Kdo nam je ukradel svobodo zgoraj brez?

Najboljše, kar lahko naredimo za žensko, ki je vse življenje zavračala spodobnost, je to, da ji posthumno ne oblačimo nedolžnih belih oblačil. Ne popravljajmo njene zapuščine. Naj ostane tisto, kar je bila: ženska, ki je grizla. Ženska, ki je divjala. Ženska, ki je mnoge spravljala do norosti prav zato, ker se ni nikoli, niti za sekundo, opravičila za to, da živi po svoje.            

Hvala ti za vsak udarec z besedo, Vedrana. In srečno pot tam, kjer ti končno nihče več ne bo drznil narekovati, kako se mora obnašati »prava ženska«. 

Na telefonu še vedno strmim v njeno telefonsko številko. Vem, da je nikoli več ne bom poklicala, ker je odšla na tisto svoje območje brez signala. A številka ostaja tam – kot tihi, surov opomnik na nekoga, ki se ni nikoli pustil utišati.

revija Jana