revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tudi jaz seveda nisem od včeraj. Ko se je moja mama brezupno soočala z novodobnimi rečmi, recimo bankomatom, mi je bilo jasno, da jo je čas povozil. Nergala je, bentila in bila jezna na ves svet, ki si izmišljuje vse mogoče nepotrebne novotarije. Danes, ko se bližam njenim takratnim letom, mi je jasno kako ji je bilo. In bolj razumevajoče stojim pred blagajno v Mercatorju, ko praviloma priletni kupec plačuje svoje mesečne račune za elektriko, vodo, davek …

Nekaj zato, ker je storitev tam cenejša, nekaj pa gotovo zato, da se ogne spletu. Priznam, brez moža bi me že zaprli. Marsikaj ne bi bilo plačano, zaradi neplačanih računov bi me vrgli iz domovanja, avtu bi že davno potekla registracija in še bi se kaj našlo. Tolažim se, da nisem edina, ki upam, da že jutri ves moj denar ne bo le v virtualni denarnici. Pa vendar, če gledam vnuke, vse, kar me spravi na rob panike, je zanje avtomatizem. Zanje sem relikt časa, ki ga že dolgo ni več. Tu in tam jim sicer še pridem prav, a njihov svet se vendar vrti v višji prestavi. Bojim se, da je tudi tisti rek o modrosti starih ljudi izumrl.  

Sicer pa razmišljam o dopustu. Zakaj penzionisti sploh hodimo na dopust? Prostih dni imamo, kolikor hočemo. 365. Nobenega razloga ni, da delamo dren ter odtegujemo prostor in pozornost onim, ki ga imajo le 14 dni. Vtis iz »mojega« kampa: naj se sliši še tako neprijetno, generacije za nami nam dajejo vedeti, da pričakujejo svoj prostor in čas. Brez posebne uvidevnosti. Spoznanje ni prijazno. Pojem skupnosti ne šteje kaj dosti. Če sploh.  V takih časih živimo. Druga pričakovanja, drugo razmišljanje, druge generacije.

Kamp je povsem zaseden. Sem prihajamo že desetletja. Mi, naši otroci, njihov naraščaj … Pogosto kar razširjene družine. Da so vsaj kdaj skupaj. Četudi morda kdaj takšno sobivanje ni preprosto. Danes redki živijo v večgeneracijskih domovanjih. Tudi sicer se stvari spreminjajo. Ko sva v »najboljših« letih sem prihajala s svojim naraščajem, je vse skupaj delovalo kot druženje. Vseh z vsemi. Kamp je bil pod okriljem fakultete, ki je tu imela terenske vaje, mnogi gostje so bili kolegi, večina se jih je poznala. Prilagoditve so bile nujne. Ne le zaradi majhnosti kampa, temveč tudi zaradi »pravil igre«.

Politika

Ni mi vseeno: Ne gre za nostalgijo

Skupna kuhinja, omejeno število kuhalnikov in hitra, racionalna priprava hrane, da smo bili tja do srede popoldneva vsi siti. Za to, da si v kamp prišel, je bilo treba koga poznati. So ljudje, ki so bili tu enkrat in nikoli več. In smo tisti, ki sem prihajamo že desetletja. In kot se za ljudi v zrelih letih spodobi, nergamo. Saj veste. Nič ni več, kot je bilo. Samozavest današnjih mlajših generacij je izjemna, časom primerna. Odločna.

Moja generacija v »bitki« za prostor in vpliv proti generaciji, izbrušeni v tekmi za položaje, vpliv in preživetje, nima možnosti in zmrzne. Tako kot tehnologije se spreminjajo tudi ljudje. Mlajše generacije vedo, da nikomur ni nič podarjeno. Niti na dopustu ne. Tisti, ki hoče več, se na tiste za sabo ne sme ozirati. Tisti, ki to dojamejo, v skladu s tem živijo. Tudi na dopustu. Konec koncev živijo v svetu, kjer sta uspeh in denar osnova za presojo uspešnosti. Ko k temu dodamo še precejšnjo mero samozavesti, se počasi izriše sedanja podoba našega, nekdaj tako zelo povezanega počitniškega kampa. Nekdaj skupnost, danes pa malo skupnega in zelo, zelo  veliko mojega.

Tako je, ko te čas povozi.

revija Jana