UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začnimo zjutraj. Še preden se sonce poravna z obzorjem, so že tu. Ob šestih. Z brisačami, ležalniki, senčniki, hladilnimi torbami in tistim posebnim izrazom na obrazu, ki pravi: »To je zdaj moje.« Rezervirajo metre in metre plaže, potem pa izginejo do dveh popoldne. Plaža je videti kot zapuščeno bojno polje – samo brisače, senčniki in prazni ležalniki. Nekoč so to počeli Čehi. Danes smo prvaki mi. Zemljo krast, otroška igra, samo da so vlogi zamenjali odrasli z registrskimi tablicami LJ, MB in KP.

V kampih gre zadeva še korak dlje. Samo Slovenci (preverjeno, to opazujem že leta) okoli svojih parcel postavljajo tiste grde zelene plastične ograje. Kot da bi si na tujem ozemlju gradili mini državo. V Sloveniji se nad podobnimi ograjami zgražamo, ko jih vidimo pri nekaterih skupnostih (recimo Romih). Na Hrvaškem pa jih postavljamo sami in se ob tem še počutimo domače. Ironija je tako debela, da bi lahko z njo podprli senčnik.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Kdo nam je ukradel svobodo zgoraj brez?

In potem je tu jezik, za katerega smo Slovenci tako občutljivi. Na Hrvaškem, torej v tujini, se obnašamo, kot da smo v centru Ljubljane. Z natakarji govorimo slovensko. Ne poskusimo po hrvaško, ne poskusimo po angleško, ne poskusimo niti z mimiko. Enostavno pričakujemo, da bodo »oni« znali naš jezik, »saj tako radi hodimo k njim na morje«. Ne, ne hodimo k njim. Kupujemo njihove storitve. Oni nas ne prosijo, da pridemo. Mi pridemo sami, v koloni, z avtomobilom, polnim plastičnih posod in pričakovanj.

Tudi na plaži smo najglasnejši. To ni stereotip, to je empirično dejstvo. Italijani gestikulirajo, Nemci mirno berejo, Madžari se sončijo, Slovenci se pa deremo. »Jurček, a boš banano?!« se sliši čez vso plažo. Otrok je oddaljen tri metre, a očitno menimo, da ga je treba klicati, kot da bi gasili požar. In potem tisti zvočniki. Samo mi prinesemo na plažo prenosne zvočnike, velike kot majhen hladilnik, in ves popoldan na ves glas spuščamo narodno-zabavno glasbo. Kot da bi bil Jadran podaljšek vaške veselice. Medtem ko drugi poslušajo valove, mi poslušamo ansambel bratov Avsenik v najnovejši turbo različici.

Jana

In seveda, da ne pozabim – pivo. Že zjutraj. Ob devetih. Na dopustu. Z vzklikom »Na zdravje!« in občutkom, da smo pravkar dosegli vrhunec civilizacije. Drugi narodi pijejo kavo, smuti ali pač vodo. Mi pa že pred deseto nazdravljamo, kot da bi bil popoldan in kot da ne bi bilo jutrišnjega dne.

In še nekaj, na kar vsi radi pozabljamo: edini ljudje, ki se opoldne, ko sonce žge, kot bi želelo stopiti asfalt, vozijo s kolesom – in to po možnosti v enakih barvah oblačil –, so Slovenci. Celotna družina v roza, turkizni ali neonsko rumeni. Usklajeni kot športna ekipa, samo da namesto medalje lovijo toplotni udar. Drugi v tem času plavajo ali se skrivajo v senci. Mi pa kolesarimo. Ker zakaj pa ne.

Vse to skupaj ustvari posebno atmosfero. Prihajamo v tujino, a se vedemo, kot da smo doma. Zahtevamo, da nas razumejo, a se sami ne trudimo razumeti. Zavzemamo prostor, a ga ne delimo. In najbolj žalostno pri vsem tem je, da se tega niti ne zavedamo. Mislimo, da smo prijazni, sproščeni, »naši«. Medtem pa okoliški turisti že dolgo vedo: ko zagledajo zeleno plastično ograjo, velik zvočnik, človeka, ki ob osmih zjutraj odpira prvo pivo, ali družino v enakih fluorescentnih majicah opoldne na kolesih – gre zagotovo za Slovence.

Zato še enkrat vprašanje, tokrat resno: je kje kakšna obala, kjer nas ni? Ker če je, bi si zaželela en teden. Samo en teden. Brez »Jurček, a boš banano«, brez zelenih ograj, brez narodno-zabavne budnice ob desetih zjutraj in brez kolesarjev v ujemajočih se dresih ob dvanajstih.

Do takrat pa bom še naprej sedela na terasi, si hladila kožo in si predstavljala, kako bi bilo, če bi Hrvati na podoben način zasedli naših 46 kilometrov obale. Da bi se pripeljali v Portorož, razpeli svoje zelene plastične ograje čez celotno plažo, nam ob osmih zjutraj iz prenosnih zvočnikov spuščali Mladena Grdovića, nas v zagrebščini spraševali za pot in nam na lokalnih terasah pojasnjevali, da je to pravzaprav njihovo, ker sem hodijo že 20 let in tu puščajo svoj denar.

Dvomim, da bi bili tako zelo »tolerantni«, kot to pričakujemo od njih. Najbrž bi bil to v 24 urah povod za nov mejni spor, izredno sejo sveta za nacionalno varnost in vpoklic policije. Ko pa to počnemo mi na tujem, zvesto, glasno in v fluorescentnih majicah – je to le še en povsem običajen dopustniški slovenski torek na morju.

revija Jana