revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sem ena tistih, ki jo vsako jutru na pragu čaka Delo. Hvala raznašalcu. Včasih, ko ne morem spati  ah, ta leta – slišim njegov motor že pred peto. In potem jutranja rutina. Prezračevanje, gretje vode za kavo, radio, časopis … in nerganje.

Časopis na vedno manj straneh, ponavljajoče se teme, najboljši članki izpod peres mojih nekdanjih kolegov, danes upokojencev. Še dobro, da so. Pa tega ne pišem zaradi generacijske solidarnosti. Varčevanje na vseh koncih in krajih se pozna. Vem, da je suša, vem, da so podnebne spremembe, vem, da ne bo pridelka, da bo škoda velika … ampak ali je to res edina tema, ki še šteje? Berem, da Delo še vedno zaposluje 99 novinarjev. Ni malo. Je pa res, nekdaj jih je bilo od 300 do 400. Mediji so za mojo generacijo še vedno okno v svet. In razlog za nejevero.

Politika

Ni mi vseeno: Ne gre za nostalgijo

Kako prismojen – zelo prijazno rečeno – moraš biti, da kot minister prvošolčkom ob vstopu v prvi razred podariš Ustavo? Šestletnikom, ki si niti ritke še ne znajo sami prav dobro obrisati!? To je tisti minister, ki bi kar celo svoje ministrstvo preselil v Novo mesto. 270 ljudi! Moramo res državljani plačevati vse, kar komu pade na pamet!? Morda pa spoštovani minister vse to počne zato, da ga kdo ne vpraša, kje bo našel tisoč manjkajočih učiteljev za matematiko in kako bo druge, ki so še po šolah, prepričal, da ostanejo? Res je, tudi ministri pred njim niso niti s prstom mignili. Učiteljski poklic je degradiran. Plača ni kaj prida, vsakdo, ki ima pet minut časa, se vtika v njihovo delo. Bomo videli, kako bo na vse skupaj vplivala nova sestava šolskih svetov, v katerih bodo po novem sedeli po trije predstavniki šole, staršev in lokalne skupnosti. Dosedanja prevlada staršev se ni obnesla.

Je pa res, da vsemu navkljub Rončevič najbolj izstopajočemu v tej vladi ne seže niti do kolen. Pravi Janšev paravan je Stevanović. Prva, osrednja in še večerna poročila. Ko ga je Janša postavil za predsednika državnega zbora, sem zapisala »dno dna«. Jasno mu je, da je nedotakljiv. Če gre on, gre tudi Janša. Ko je Brejc začel zbirati podpise za njegov odstop, se je vsulo. Ja in? Se Janša sploh zaveda, koga si je nakopal na svoj 'pukl'? Kaj pa če … prosto po Prešernu … »nazadnje ga sreča, ki bil mu je kos«?

Oblast je slast. Ne velja le za naše. Vedno več vladarjev verjame, da je nad njimi le še modro nebo. Koga takega, kot je Trump, če odmislimo najhujše diktatorje in morilce novejše dobe, še ni bilo. Ali pa Netanjuhu, ki si je pred očmi vsega sveta prisvojil že 85 odstotkov Palestine. Slovenska vlada ploska. Očitno gre res za velike dolgove. Kaj pa drugi, kaj pa Evropa? Negotova, zblojena, desno nagnjena, nemočna … Ne kaže dobro.

Slovenija je majhna in usodne odločitve – na srečo – niso v naši domeni. A doma smo vendarle »mi gospodar«. Res moramo nekoga, ki je prespal izven kampa, oglobiti s 500 evri? Je nujno? Šlo bi tudi drugače. Pred leti smo bili na družinskem potepu po Norveški. Ob cestah, v gozdovih, ob jezerih so bili številni bivaki, zavetja. Lesene koče s klopmi, štedilnikom … za kogarkoli. Za hvala lepa. Pospravi za seboj, je pisalo – smo, temeljito. Pri nas pa zavetje pod drevesom 500 evrov? Če so kazni vse, kar zmoremo, in bo edina skrb turistov, da ne bodo zasačeni, se bodo smeti kopičile. Če jim bomo ponudili kaj več, bo tistih, ki bi svinjali, vedno manj. Ker zgledi res vlečejo.

revija Jana