»Torej – bodo volili na lokalnih volitvah ali ne bodo?« je spraševala teta po telefonu, ne da bi prej rekla dober dan ali kaj podobno ljubeznivega.
Kdo, sem se čudila. Tujci vendar. Kateri tujci? A nič ne slediš politiki, se je čudila. Seveda sledim, sem vzdihnila in omenila, da se mi na štedilniku smodi kosilo. A je ni to niti malo ganilo. Hotela je razčistiti, kdo je tujec.
»Najpreprostejša definicija je tale: za nas so tujci vsi, ki niso naši državljani,« sem skušala biti jasna.
»Figo zeleno! Moj bratranec je švicarski državljan, vendar je po pol leta na leto v Sloveniji in menda ne boš rekla, da je tujec.«
Saj sem vedela. »V ožjem smislu so pravzaprav tujci vsi, ki niso naši družinski člani, sodelavci ali sosedje,« sem se skušala izmazati, čeprav sem se isti hip zavedala, da sem ga polomila.
»Tudi jaz tako mislim,« se je razveselila teta. »To pomeni, da je moj zet pravzaprav popoln tujec, kajne?«
»Lepo te prosim, teta, kakšen tujec, saj je vendar mož tvoje hčere in torej sorodnik!«
»Je figo sorodnik, ampak samo priženjeni družinski član, kar se lahko takoj popravi, če se ga bo hči naveličala. In ker ni niti sosed – doma je iz Bresternice, nikoli nisem bila tam – niti sodelavec, je zame pravzaprav popoln tujec, kajne? Se pravi, da je med tistimi, ki jih lahko upravičeno sovražim, kadar sem slučajno ksenofobična?«
»Zakaj, za vraga, bi pa bila ksenofobična, tudi če bi bil tujec?«
»Ker je včeraj zjutraj na skrivaj zlil kavo proč – je mislil, da nisem videla – in si skuhal drugo. Kaj si pa misli tale inozemec iz Bresternice?«
Ob misli na tetino kavo se je v meni prebudila globoka solidarnost s sestričninim možem. Kako naj se rešim s tega spolzkega terena?
»Če pomislim, je edini pravi tujec v vašem kraju tisti indijski zdravnik, ki se po študiju ni vrnil domov, ampak se je pri vas oženil in dela v ordinaciji …«
»Hare ni noben tujec,« je zagrmela teta. »Trideset let je že pri nas in mi je fantastično pozdravil putiko in išias. Ti si pa rasistka, da veš!« In je treščila slušalko.
Medtem se je kosilo čisto zares prismodilo. Upala sem, da cenjeni soprog med napadom lakote ne bo dobil kakšnih ksenofobičnih popadkov in pomislil, da pravzaprav nisva v ne vem kako tesnem sorodstvu. Lačen najdražji je namreč je namreč precej nevaren …