Slovo je z leti postalo neznansko težko. Moja mama je iz dneva v dan slabotnejša; njeni koraki so postali kratki, tihi in negotovi, njeno telo pa krhko.

Med pametnejšimi stvarmi (bolj malo jih je, priznam), ki jih počnem v življenju, je vsekakor vrtnarjenje.

Majica. Pred dnevi sem jo kupila. Bombažno, brez rokavov. Nisem preverila, ali mi je prav ali ne. Ni mi bila. Naj jo zamenjam? In pomislek.

Kdo sploh lahko spi v tej vročini?

Če sem naivno mislila, da bo vstop v Beograd prinesel tisto težko pričakovano olajšanje po dolgi poti, sem se hudo uštela.

Če pes ni odganjal vsiljivcev, če mačka ni lovila miši, so se ju znebili. Že kako.

Po dnevih, ko se mi je zdelo, da gre vse narobe, da je vse pretežko in da se, kot v lopi drva, težave nalagajo v visoko skladovnico kar za vso zimo ali pa dve …, so prišli boljši časi.

Nagovoril me je tisti notranji glas, tisti moj dežurni hudič, naj grem na pot.

Junij je zame čas za romanje.

Pelji me na pogreb, je ukazala babica z glasom, ki ni trpel ugovora. Ker ne mara pogrebov (jaz tudi ne), mi je bilo takoj jasno, da gre za nekoga pomembnega.

Če samo pomislim, kako je bilo, ko sem jih jaz imela toliko.

Z Janekom živiva v res lepem kraju, in kdor še ni prehodil vsaj koščka te lepe doline, veliko zamuja.

Te dni mineva natanko pet let od tistega usodnega klica medicinske sestre z Onkološkega inštituta.

Ko za nekaj ur prevzameš varstvo »posebej vzgojenega« otroka, lahko na povsem nov način razumeš, zakaj so nekoč prisegali na strogo vzgojo.

Moji vnuki si bodo počasi oddahnili. Počitnice so blizu. Jaz, ki vse skupaj gledam nekoliko od daleč, imam občutek, da jim ni bilo hudega.

Za Janekovih petintrideset let, ki jih je dopolnil pred nekaj dnevi, se je v dveh dneh zložilo vse, kar ima najraje.

Še vedno sedim v tistem parku brez imena, v varnem objemu med staro stavbo C in steklenim delom Onkološkega inštituta.

Zdaj je pa čas, je rekel cenjeni soprog. Prezgodaj je, saj je vreme vendar aprilsko, sem zajavkal