Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Večer je, zunaj je tema, ti pa želiš le nekaj, ob čemer ti ni treba preveč razmišljati. Izbereš Poroko na prvi pogled – Avstralija (Married at First Sight). Saj poznamo recept: dramatični zapleti, nesojeni zakoni, solze, smešni lažni zaročni prstani, umetno ustvarjeni konflikti in trije strokovnjaki na kavču, ki z neizprosno analitičnostjo ter občasno precej ostro retoriko usmerjajo te nesrečne duše skozi njihov družbeni eksperiment.             

A tokrat je občutek ob gledanju popolnoma drugačen. Pravzaprav je bizaren. Zmrazi te. Na zaslonu gledamo Mel Schilling — priljubljeno, vedno brezhibno urejeno, pronicljivo in nepopustljivo strokovnjakinjo za odnose. Na tistem znanem kavču sedi nasmejana, polna neustavljive energije, daje opazke, ki zadenejo naravnost v bistvo, in deluje popolnoma nepremagljiva. A gledalci – tako mi Slovenci kot publika drugod po svetu – vemo nekaj, česar kamera v tistem trenutku, ko so snemali te kadre, še ni ujela.                                                                          

Vemo, da je ta ženska, ki nam pravkar predava o življenju, ljubezni, komunikaciji in ranljivosti, malo pozneje izgubila neusmiljeni boj z rakom na dojki. In prav tu se zgodi tisto, kar človeka popolnoma prikuje k zaslonu.

Priznam: ne morem odvrniti pogleda od nje. Vsakič, ko se Mel pojavi v kadru, ko povzdigne glas, ko se blago nasmehne ali z enim samim pronicljivim vprašanjem razkrinka laž katerega od tekmovalcev, me stisne v grlu. Zreš v ekran in neizogibno iščeš znake. Iščeš utrujenost v očeh, ki jo je vrhunska maska skrbno skrila. Iščeš mikromimiko bolečine, ki jo je premagala s profesionalizmom brez primere. Ne moreš odvrniti pogleda, ker ne gledaš več cenenega televizijskega šova – gledaš nečloveško moč ženske, ki je kljub napornim terapijam odkorakala pred kamere in opravila svoje delo z visoko dvignjeno glavo, medtem ko se je v zakulisju odvijala njena lastna usodna drama.

Pravzaprav je učinek še toliko pretresljivejši, ker se šov predvaja v času, ko svet že pretresa novica o njeni smrti. Televizijska kolesa se pač nikoli ne ustavijo. Produkcija gre naprej, programski urniki so postavljeni, oglasi prodani, epizode pa se vrtijo naprej po načrtu. A to v gledalcu ustvari nekakšen grozljiv kognitivni razkorak.                                                                                                             

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Je kje kakšna obala, kjer ni Slovencev?

Gledaš žensko, ki v kadru poka od moči in življenja, v mislih pa že bereš njene zadnje besede, izjave njenega moža in poslovilna sporočila. Spremljaš televizijsko fikcijo, zgrajeno na zrežirani drami in absurdnih prepirih, medtem ko v ozadju kot nevidna senca stoji edina resnična, neusmiljena drama – minljivost.

In prav tu se razkrije tisti najgloblji paradoks sodobne televizije. Poroka na prvi pogled je v svojem bistvu narejena tako, da nas zabava z banalnostjo. Prepiri zaradi nepospravljene posode, lažni nasmehi pred kamerami, iskanje petih minut slave in napihnjena, cenena čustva so glavni del te programske opreme za masovno zabavo. Potem pa v ta zrežirani svet vstopi resnična, nepopustljiva smrt.                                                                                               

Banalnost nenadoma postane popolnoma votla. Ko gledaš udeležence, kako se na smrt prepirajo zaradi nepomembne malenkosti ali zaradi tega, kdo je komu skočil v besedo na večerji, nato pa se kamera usmeri na Mel, ki jih mirno in potrpežljivo posluša, te obide tesnoba. Kako neznatni, kako otročji in smešni so vsi ti zrežirani problemi v primerjavi s tistim, kar se je v resničnem življenju odvijalo zunaj studijskih žarometov.                                                               

Tudi avstralska in preostala svetovna javnost sta ob predvajanju te sezone doživljali podoben šok. Gledalci na družbenih omrežjih priznavajo, da je občutek ob gledanju skoraj voajerističen, a hkrati globoko spoštljiv. Mel Schilling je namreč še med delom in vsemi napornimi snemanji ter zdravljenji veljala za profesionalko brez primere, ki svojo energijo do zadnje kapljice daje šovu in ljudem.                                                                   

Morda pa je prav v tem skrivnost, zakaj te epizode kljub nelagodju še vedno gledamo. Ne več zaradi samega roza šova, napihnjenih konfliktov ali plastičnih zapletov. Gledamo jih kot tih, nekoliko nenavaden, a izjemno močan spomenik ženski, ki je do zadnjega dihala za to, kar je ljubila, in se ni pustila zlomiti.                                              

In ko se oddaja konča ter se na temnem zaslonu izpiše odjavna špica, se ujameš, da ne razmišljaš več o tem, kateri izmed tistih umetnih parov bo ostal skupaj – ampak o tem, kako neverjetno dragocen, krhek in nepredvidljiv je prav vsak naš trenutek. In kako pomembno je, da ne glede na vse nevidne bitke, ki jih bijemo v ozadju, skozi življenje korakamo pokončno.

revija Jana