revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ne tistih z vrta, jaz namreč nimam niti ene, obe sadiki sta se izgubili med bučkami. Pa tudi bučk nimam, mimogrede, samo tu in tam kakšno. Za sproti. Čas kislih kumaric je bil čas, ko so šli politika in politiki na dopust, ljudstvo tudi, no, na dopust od politike in slabih novic.

A zdaj niso več stari časi, politika in svet sta menda na dopustu, pa nas vseeno na družbenih omrežjih in vsepovsod zasipajo s svojimi novicami. Človek misli, da se bo skril pred vročino v svoj zatemnjeni brlog, pa pride z dežja pod kap. Ko smo že pri dežju. Neko noč, k sreči, je priplavala nad mojo dolino vijolična packa. Tako je videti na vremenski animaciji in to pomeni tudi točo. K sreči ponoči navadno ni prav debela. Kar seveda ni pravilo. Sredi noči nisem šla pokrivat avta, čeprav me je skrbelo. Raje sem potisnila glavo v pesek in se tolažila, da ne bo hudega. Optimizem ali lenoba? Kaj pa vem.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Ne bom pozabila …

Dokler nista privršala še hud veter in grmenje in je začelo klopotati po strehi ter tuliti pod streho. To pa me je dvignilo iz postelje! Skozi okno sem opazovala drobno točo, videla sem jo sicer bolj malo, bolj slišala, ker je orkanski veter vse ledene žogice in dežne kapljice vrtinčil po ulici ter naredil mlečno zaveso. A moj Janek je kljub trušču spal. Izmučenemu od vsakodnevne vročine mu je dež očitno prinesel olajšanje. K sreči Janek ne misli na to, koliko opek bi lahko veter odnesel s strehe ali koliko vdrtin bi lahko toča naredila na avtu. Morda pa ga downov sindrom vseeno včasih varuje pred takšnimi stiskami, ki jih imamo večinski ljudje? Najbrž! A večinski ljudje ne vemo za premnoge njegove stiske …

Zjutraj sem pomivala okna, še preden je vstalo sonce. Na cesti je bilo polno sivega listja s sosedove hruške in mokrega mahu s streh hiš. Jutro pa je bilo čisto mirno, sveže, nedolžno. Če ne bilo nastlane ceste in moje nelagodnosti po nočnih dogodkih v kosteh, ne bi mogel nihče vedeti, kako je bilo ponoči brutalno.

Brutalno? Surovo, nasilno, pravi slovar, pa tudi barbarsko in živinsko so sinonimi. Je lahko narava barbarska? Očitno. Toliko, kolikor je človek barbarski do nje.

Živinsko? Kaj naj rečem? Tega pa je sposoben samo človek. Zdaj se moram vrniti k času kislih kumaric, ki pa to sploh ni. Politika, ki je uradno na dopustu, neuradno pa očitno ne, sporoča, da je naloga civilne družbe, da zbira denar za hudo bolne otroke in ne da izraža svoja politična prepričanja.

Civilna družba ali nevladni del v neki skupnosti so organizacije, skupine, ki znajo prepoznati potrebe svojega okolja in se nanje odzivati. Na spletni strani vlade preberemo, da so dopolnitev vladi in tudi njihova protiutež, da nadzorujejo delo državnih organov, da smo v Sloveniji ponosni na to, da civilne družbe država ne omejuje.

Ampak kaj je zdaj tukaj živinsko, no, brutalno? To, da se naroča družbi, na kaj naj misli? Naj pustijo odločanje o svoji usodi devetdesetim ljudem, ki so bili izvoljeni, na kakršenkoli način že, kjerkoli že, s kolikor pač glasovi že? Ali to, da naj kar naprej prosjačijo ljudi za denar za zdravljenje hudo bolnih otrok, ko pa je skrb za državljane naloga socialne države? Ali se zdaj polaga odgovornost za življenje otrok, ljudi v roke civilne družbe?

Ne gre za blagostanje ljudi, otrok, njihovih družin, gre za življenje! Družine z otroki s posebnimi potrebami, hudo bolnimi otroki, družine, ki skrbijo za ostarelega člana … potrebujejo podporo. Nekatere tudi denar, a je enako pomembno, da nas odločevalci vidijo in priznajo naš napor. Ki smo si ga sami naložili, to je res. Tudi zato, ker ne zaupamo vedno državi, da bo poskrbela zanje. Tudi ti, Brut? Brutalno? Brutalno je danes življenje v družini s hudo bolnim otrokom, ki mu je bilo zavrnjeno zdravje v tujini! In zdaj bo civilna družba kriva, ker ni zbrala dovolj denarja? 

Te dni sem brala knjigo Slavček, avtorice Kristin Hannah. Vse njene, na trenutke strašno ganljive knjige govorijo o ženskah in njihovih borbah v življenju. »Zgodbe pripovedujejo moški. Ženske gremo naprej. Me smo bile v tej vojni v senci. Za nas po koncu vojne ni bilo parad, niti medalj, niti nismo bile omenjene v zgodovinskih knjigah. Med vojno smo naredile, kar smo morale, in ko se je končala, smo zbrale drobce in na novo začele naša življenja.«

Ženske zmorejo vse! Roditi otroka in nadaljevati človeštvo. Starši zmorejo vse! Izprositi denar za življenje svojega otroka. Družina zmore vse! Skrbeti za nemočnega svojca.

In (nekatere) ženske tudi zmorejo druge pošiljati v (slabe) stare čase!

In kaj zmore država?

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana