Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

A če spremljate današnjo svetovno politiko, dobite občutek, no, vsaj jaz sem ga, da so izraelski specialci in njihove obveščevalne službe nekakšni nevidni superagenti, naša vlada pa, ta hip, njihova najbolj predana učenka. No, jaz imam o tej vojaško-obveščevalni mitologiji povsem svojo, zelo praktično izkušnjo.

Pred nekaj leti – to je bila dobesedno moja zadnja novinarska akcija, preden me je življenje poslalo na prisilni dopust z diagnozo rak – sem se odločila, da moram na vojaško letališče v Cerkljah ob Krškem. Tisto obdobje so bile tam (tako kot vsako leto) velike vojaške vaje, na njih so se skupaj s slovenskimi padalci urili tudi izraelski specialci. Ker so me od nekdaj zanimale stvari, ki so zaklenjene s sto ključavnicami, me je seveda firbec tudi tokrat premagal.

Imela sem le en droben problem: uradni medijski dan za novinarje je bil že dva dni prej. Takrat nisem imela časa, ker je pač moje življenje imelo druge prioritete. A ker pri meni »ne« redko pomeni »ne«, sem se dva dni po dogodku preprosto odločila, da grem tja. Nepovabljena.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Ženska, ki se ni pustila utišati

Z znancem, ki dela v tej vojašnici, sva odšla zelo zgodaj, še preden se je dan zares predramil. Vso pot po dolenjski avtocesti je pred nama počasi vzhajalo sonce – nebo se je odpiralo v mehkih, zlato-rožnatih odtenkih, kot bi nekdo tiho razlival akvarel čez zaspan horizont.

Avtocesta je bila prazna, svet pa čist in neoskubljen. Bil je prekrasen, skoraj posvečen prizor in prav nič mi ni bilo žal tistega zgodnjega vstajanja. Ko zdaj pomislim, se v svojem življenju spomnim na stotine sončnih zahodov, ki sem jih pričakala v vrvežu dni, in le nekaj teh tihih, skrivnostnih jutranjih zarij. Čudno, mar ne – kako zamujamo te najnežnejše začetke dneva, ki so enako magični kot zatoni sonca, če ne celo fascinantnejši.

Niti slučajno se nisva skrivala ali ponarejala prepustnic. Zapeljala sva se do vhoda na strogo varovano vojaško območje. Vojak na vratih nama je prijazno pokimal, midva sva mu odkimala nazaj ter se odpeljala naravnost v srce slovenskega in izraelskega vojaškega ponosa. Brez vprašanj, brez pregleda prtljažnika, brez preverjanja osebnih izkaznic. Če bi imela v avtu namesto fotoaparata tri tone orjaških buč, ne bi nihče opazil.

Ko sem izstopila iz avtomobila, sem se znašla sredi vrhunsko izurjenih vojakov. Vsi so pridno delali to, kar pač vojaki počnejo. Meni – naključni ženski s fotoaparatom – nihče ni namenjal posebne pozornosti. Študij varnostnih ved v praksi! Nekaj izjemno prijaznih vojakov mi je celo ponudilo svoj letalski kombinezon, češ »da ne boš preveč izstopala«. In tako sem, zamaskirana v vojaško zeleno barvo, uživala kot otrok v trgovini z igračami.

Prehodila sem celo letališče, fotografirala, spraševala in opazovala. Za piko na i sem se povzpela še na sam nadzorni stolp, kjer prej nisem bila nikoli. Pogled je bil krasen, varnostni ukrepi pa, če mene vprašate, na ravni vaške veselice. Popoldne sem se zadovoljna vrnila v Ljubljano in napisala odlično reportažo. Novinarska misija uspešno zaključena.

Do tod je šlo vse po načrtu.

A le nekaj tednov pozneje me je zadel tajfun, na katerega nisem računala. Diagnoza rak, nujna operacija, kemoterapije in vse pripadajoče »sranje«. V nekaj tednih sem izgubila vse lase, od steroidov in zdravil sem se napihnila kot balon, moj svet pa se je skrčil na relacijo med posteljo in Onkološkim inštitutom.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Navodila (civilni družbi)

In točno v tistem obdobju, ko sem na kavču lovila sapo in bila videti kot vesoljec, sem dobila priporočeno pošto. Pisala mi je novomeška polic

Z resnim, državniškim tonom so me obvestili, da me vabijo na uradno zaslišanje, ker sem se »nepravilno in nepooblaščeno pretihotapila na strogo varovano vojaško območje«.   

Sedela sem na kavču, brez las, zabuhla, z glavo, polno kemije, in nisem vedela, ali naj se smejem ali razjokam. Predstavljala sem si tisti vrhunski varnostni aparat: dva tedna po tistem, ko sem se v sposojenem kombinezonu sprehajala med izraelskimi specialci in plezala po nadzornem stolpu, so ugotovili, da so imeli na območju neželenega gosta. In sedaj so organizirali cel državni aparat, da razkrinka nevarno državno sovražnico – mene.

Svetovne obveščevalne službe, politični režimi in domači policijski organi se morda res zdijo nepremagljivi, ko jih gledamo na televiziji ali poslušamo v vladnih izjavah. A verjemite mi na besedo: če jim uspe zgrešiti novinarko v prevelikem vojaškem kombinezonu, ki se sredi belega dne sprehaja po njihovem letališču, potem je svet še veliko bolj zabaven – in kaotičen, kot si upamo priznati.