Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kmalu nato je prirjovela po stopnicah in zahtevala sestanek družinskega konzilija. Ubogljivo smo sedli za mizo in čakali, kaj nam ima sporočiti.

Hočem novo kopalnico s tušem in stekleno steno, je butnila brez ovinkarjenja. Čeprav smo ji čez kad namestili sedež in na steno privili kup držal, se je med jutranjo toaleto skoraj ubila. Ne bo več lezla v tisto reč, smo razumeli?! Smo. Saj nočemo, da postane invalidka? Nočemo. Torej zmenjeno, je rekla. Pa imaš denar, to namreč kar precej stane, je bevsknil cenjeni soprog.

Denar iz fonda za moj pogreb sem porabila za počitnice, torej ga nimam, je rekla. Se pravi, da bomo kopalnico financirali drugi družinski člani, kar je menda logično. Pri njenih letih bo namreč  uporabljala kopalnico le omejeno obdobje, potem pa se bomo vanjo vselili njeni dediči. Torej je tudi pravično, da plačamo. Si bomo smeli urediti kopalnico po našem okusu, je vprašal sin. To pa ne. Mi smemo prispevati samo denar. In kje boš sredi poletja dobila mojstre? Ni problema, povprašala bo v seniorskem klubu, vsi imajo sinove in vnuke. A niso večinoma računalničarji, sem si drznila vprašati. Marš, je rekla.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: A si še živa?

 Že naslednji dan sta se pred vrati pojavila dva stasita možakarja, oče in sin, premerila vse, naročila, kaj vse moramo kupiti, ter se poslovila. Do nedelje. Ker da sta sicer oba v službi, v soboto počivata, v nedeljo pa delata. Malce smo zijali. Aha, dobro. Seveda ju vabimo tudi na kosilo. Okej, sta bila zadovoljna, treba pa ni, običajno si prineseta malico s seboj. Torej v nedeljo.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem s seznamom, kaj vse potrebujemo, letala po trgovinah predvsem jaz. Z razlogom. Babica mi je odobrila barvo ploščic in steklene stene, vse drugo sem smela izbrati po svojem okusu – med tistim, kakopak, kar so sploh imeli po skladiščih. Z velikim vznemirjenjem smo torej čakali, ali se bosta oba čudodelnika (ker jih zelo manjka, če ne veste!) pojavila. In sta se, deset minut pred dogovorjenim časom. Spila sta kavo in se takoj lotila dela. Po vsej ulici  so odmevali predirljivi zvoki vrtalnega stroja in fleksarice ali kako se že tistemu hudiču reče, da o oblakih prahu niti ne govorimo. Na pragu se je pojavila zelo pobožna soseda s konca ulice in siknila, da je vendar nedelja gospodov dan in da kršimo javni red in mir. Res je gospodov dan, kajti naša gospoda delata samo v nedeljo. Mi je prav žal.

Kmalu je bila stara banja na cesti, v kopalnici je začel naraščati kup obtolčenih zidakov in ploščic, ko je eden od inštalaterjev povprašal, kam naj vse to dajo. Imamo kakšno prikolico? Mislili smo, da za odvoz oni poskrbijo. Pravzaprav niti ne, sta rekla gospoda. Našo prikolico je cenjeni soprog posodil bratrancu na drugem koncu države. Na pločnik ali pa celo v zabojnike pa vse nesnage nismo smeli odložiti. Bom jaz uredil, je rekel koruzniški zet, in kmalu je po ulici pridrdral njegov brat v velikanskem traktorju in z ogromno prikolico. Očitno smo rojeni pod srečno zvezdo, sem vzdihnila in zbrano družbo povabila h kosilu. Gospoda juhe nista jedla, ker s tako praznimi jedmi ne obremenjujeta organizma. Sta pa mlatila meso in krompir. Solate se nista dotaknila, saj veste, plehka in prazna je. In zraven naštevala, česa vsega ne jesta, da bom vedela za drugič.

 Pozno popoldne sta zapustila opustošeno kopalnico in obljubila, da prideta prihodnjo nedeljo. Če ravno ne pride kaj vmes, eden od njiju se namreč seli. Zetov sorodnik je nesnago odpeljal že prej. Kmalu se je pred našo hišo ustavil policijski avto in uradni osebi sta spraševali, ali smo videli kje traktor, ki je zasedel pol ulice in oviral promet. Pojma nimam, je rekla babica. Kaj pa bi počel traktor na cesti v nedeljo, ki je vendar gospodov dan?!

revija Jana