Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za blaženje alergije na sonce (fotodermatoza) na srečo obstajajo rešitve (kratkoročne seveda). Iz mojih lastnih izkušenj učinkujejo samo te tri:         

1. ne greste na močno sonce in se ga vse poletje izogibate, sploh med 10. in 17. uro;    

2. nekaj tednov pred odhodom na morje jemljete antihistaminike (claritin ali kaj podobnega). Če vzamete zdravilo, ko ste že na morju, je prepozno. Ne bo učinkovalo;                                                                        

3. ena od rešitev je tudi ta, da greste pred dopustom nekajkrat v solarij. Ni ravno najbolj zdrava možnost (pa saj se v solariju ni treba pražiti na polno) – le toliko, da dobite rahel ten. Potem alergija, ne vem točno, zakaj, ne eskalira. Malo čudno, vendar učinkuje.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: poletni človek z napako

In medtem ko se v senci hladim in izogibam žgočemu soncu, opazujem starejša lastnika apartmaja, pri katerih bivam zadnji teden. Sedita spodaj pod mano, pod teraso. Vsako jutro točno ob osmih se pojavi isti prizor. Gospod Dule, visok plešast moški z velikimi belimi brki, najprej prinese star radio in ga postavi na rob mize. Nato prinese dve skodelici močne, skoraj črne kave. Vonj se dvigne do mojega balkona – gost, grenak, rahlo zažgan, takšen, kot ga znajo pričarati samo ljudje, ki kuhajo kavo že petdeset let na enak način. Gospa Marica pride za njim v halji, usede se nasproti njega in počasi prestavi skodelico bliže sebi. Miza med njima je stara, lesena, na robovih obrabljena od slanega zraka.

Na njej vedno stojijo iste stvari: radio, dve skodelici, majhen krožnik s krušnimi drobtinami in vaza z enim samim plastičnim cvetom, ki se že leta ni premaknil. Sedita tako, kot da to počneta že od nekdaj. Dule najprej pogleda Marico – kratek, skoraj pričakujoč pogled, kot da preverja, ali je pripravljena. Ona mu odgovori z rahlim dvigom obrvi. Potem prižge radio. Dule posluša vremensko napoved s takšno predanostjo, s kakršno drugi ljudje poslušajo papeža z balkona cerkve svetega Petra. Marica medtem z druge strani mize vodi lasten hidrometeorološki zavod, sestavljen iz instrumentov, ki jih znanost šele mora odkriti. Kadar se mačke ližejo v nasprotno smer rasti dlak – prihaja jugo. Kadar lastovke letajo nizko, tik nad morjem – dež. Ko jo začne srbeti brazgotina po slepiču – sprememba vremena, »čez dva dni, najpozneje tri«.

In ko jo zaskeli v levem kolenu … e, tu se konča vsaka razprava. Levo koleno je Maričin glavni radar. Levo koleno pomeni – nevihto. Konflikt teh dveh ustanov, radia in kolena, se vsako jutro odvija pred mojimi očmi. »Za Jadran: pretežno jasno, veter šibak do zmeren …,« se sliši radijskega voditelja. »Ma ti si tuka!« odgovori Marica  radiu. Dva dni zapored je napovedoval »pretežno jasno in mirno morje«. Tretje jutro je Marica vstala od mize, stopila na rivo in z glasom, s kakršnim se napovedujejo vojne, razglasila: »Ob dvanajstih – nevihta!«  Riva se je smejala. Nebo je bilo modro kot na razglednici, morje gladko kot olje. Edino Helmut, nemški turist, ki je tisti dan nameraval z najeto barko na Ugljan, se je odločil, da ne bo tvegal. Ni razumel njenega urbi et orbi, a naključje je hotelo, da je prav njega prijela za komolec in mu v svoji mešanici dalmatinske nemščine razložila meteorološko situacijo: »Herr! Nix barka! Nix Ugljen! Bum bum s neba! Kaput!«                                                                                                      

Ob dvanajstih in pet minut se je nebo prelomilo na pol in obalo je razdejala nevihta, kakršne se ne spomnijo niti najstarejši – razen Marice. V desetih minutah je bila polovica rive potopljena, barke, ki so kljub vsemu odplule proti otokom, pa so se vračale celo popoldne, polne turistov, zelenih kot olje inčunov.  Helmut je stal na suhem in varnem pod mojim balkonom in jo gledal – enako impresioniran kot hvaležen – kot prikazen. Do konca tistega tedna je vsako jutro ob devetih prišel pred hišo s čokolado, kavo, darili … in vprašal: »Frau Prognoza, wie Wetter?« Marica je zamižala, se posvetovala s kolenom in izdala bilten: »Danes moreš na barko, ae.« Helmut se je priklonil pred kraljico.                                                      

Zadnji dan, preden sem odšla, je zbral pogum in preko sina, ki je zmešal italijanščino, angleščino in malo hrvaščine, Marico vprašal, v čem je skrivnost. Dvignila je rob halje, mu pokazala levo koleno in rekla: »To ti je, sinko, satelit. NASA nima takega.« Od takrat vremensko napoved spremljam na treh aplikacijah. Vse tri lažejo. Maričino koleno nikoli.

revija Jana