Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Rekel mi je: »Kreni ob petih zjutraj, pametni ljudje takrat vozijo.« Jaz pa pripravljena, kot da bi morala štartati že predvčerajšnjim. Torbe spakirane, avto napolnjen, vremensko prognozo sem preučila za naslednje tri letne čase. Ampak ne, seveda sem krenila šele ob sedmih. Jutranja kava in mentalna priprava zahtevata svoj čas.                                                                               

Tokratna pot ni bila navadno poletno potepanje. Bila je tiste vrste potovanje, ko imaš v prtljažniku pretežko prtljago skrbi, v srcu pa neizmerno željo, da objameš nekoga, ki te najbolj potrebuje. Moja mama se te dni ne počuti najbolje, zdravje jo malce izdaja, a pred nami je velik, pomemben jubilej – njen 80. rojstni dan. Osemdeset let življenja, brazgotin, ljubezni in modrosti. Osemdeset let, ki si zaslužijo več kot le telefonski klic. Zaslužijo si mojo prisotnost, ne glede na vse.                                                                                       

A realnost te na balkanskih cestah vedno hitro postavi na trda tla, še posebej kadar se ti neizmerno mudi. Prišla sem do Šmartnega, kolona vozil pa je bila že do Novega mesta. Gledala sem tisto nepremično kolono pločevine in si mislila: dobro, ta narod gre verjetno organizirano na kakšen množičen protest proti prometnim zamaškom. Ampak ne – vsi so mirno in urejeno stali v gužvi. Pa sem si rekla, saj ni nič takega, do Zagreba se bo zadeva sprostila. Pa je bilo potem samo še slabše. Od Zagreba do Gradiške je bila kolona že tako nepremična, da mi je uspelo spoznati ljudi v avtu pred sabo. Skozi odprto okno smo si izmenjali življenjske zgodbe in tudi serijo fotografij smo naredili. Za vsak slučaj.                                                                                             

Ob vsem tem me najbolj fascinira, da cene goriva očitno nikomur več ne smrdijo. Avtocesta je tako polna, kot da bencin na črpalkah točijo zastonj, zraven pa ti še podarijo čokoladico. Samo uvozniki nenehno stokajo. Trdijo, da se mora zaradi vojne in energetske krize vse drastično podražiti. Po tej njihovi sprevrženi logiki je nekako takole: če na Japonskem pade dež, se bo pri nas peteršilj takoj podražil. Če na Norveškem močneje pihne veter, se cena nogavic dvigne za 15 odstotkov. Če se nekje na Kitajskem prevrne kolo, pri nas v sekundi zrastejo cene stanovanj.                                                    

Gledala sem tiste nepregledne kolone in začela resno razmišljati: morda ljudje sploh nikamor več ne potujejo. Morda je avtocesta preprosto postala nova stanovanjska cona, nekakšno legalno naselje. Tile na levem pasu imajo dnevno sobo, drugi na desni pa trosobno stanovanje s čudovitim pogledom na odbojno ograjo. En gospod je na odstavnem pasu že veselo zakuril žar, sosed izza hrbta pa mu iz prtljažnika že nosi skledo paradižnikove solate.                    

Navigacija meje  vmes tolažila z vso svojo digitalno naivnostjo. Najprej je rekla: »Zamuda 15 minut.« Pet minut pozneje javila: »Zamuda 45 minut.« Po pol ure popolnega stanja na mestu pa se je na zaslonu izpisalo samo še: »Ne vem niti jaz več, srečno.« V nekem trenutku mi je algoritem povsem resno predlagal, naj avto preprosto parkiram in pot do Beograda nadaljujem peš.  

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Vse je v redu, jaz sem tvoja

A naš narod je kljub vsemu neverjetno miren. Navajen kaosa. Nihče ni hupal,  norel, nihče rinil z glavo skozi zid. Kot da  smo vsi potrpežljivo čakali na vkrcanje na Noetovo barko. Ko se bom vračala, bom definitivno izbrala staro cesto. Tisto dobro, staro magistralo. Tam vsaj veš, pri čem si. Tam so ovinki, vasi, domači traktorji, babice, ki ob cesti prodajajo pristen domač sir, in tisti lokalni stric, ki že trideset let sedi pred vaško trgovino s pivom v roki ter pozna stanje na cestah bolje od vseh Nasinih satelitov. Mirnejše glave potuješ, bolj človeško je. Na tej prekleti avtocesti pa samo buljiš v zadnja vrata istega audija. In to tako dolgo, da začneš povsem resno razmišljati, kaj bi temu neznancu pred sabo kupila za božično darilo.                                  

A pravi, neprizanesljivi krst me je šele čakal. Na hrvaško-srbski meji sem namreč stala polni, neznosno vroči dve uri. Tam se je vsa prej omenjena potrpežljivost naroda v sekundi razblinila. Iz šestnajstih kaotičnih kolon smo se morali nekako razvrstiti in stlačiti v piškavi dve. Trajalo je celo večnost. Na tistem razžarjenem asfaltu so ljudje že vidno pokali po šivih – in priznam, po devetih urah monotone vožnje sem bila čisto blizu roba tudi sama. Živci so postali tanki kot nitka. In potem se je zgodilo. Ko sem svoj avtomobilček poskušala nekako, po polžje vriniti v eno izmed dveh preostalih vrst, (saj kaj sem pa hotela, ostati tam morda še celo sezono?), sta planila vame.

Dva moška – Srba, kakopak – visoka, nabita, plešasta in kosmata, oba sta začela zverinsko rjoveti in se dreti name, kot da sem jima ravno odtujila pol premoženja. Priznam, v tistem trenutku me je minil ves pogum; sploh si nisem upala več odpreti okna, samo strmela sem predse. Ko sem pozneje dihala ob zvokih motorja, pa me je prešinilo: me prav zanima, ali  bi se tista dva lokalna šerifa tako samozavestno drla name, če bi bila tudi jaz visoka meter devetdeset, kosmata, plešasta in z debelo zlato verigo okoli vratu. Močno dvomim. Agresija ima namreč to grdo lastnost, da si vedno izbira tiste, za katere misli, da so šibkejši.                                                                  

A sem ostala kljub vsem tem cestnim plemenom in balkanskemu primitivizmu mirna. Vedela sem, zakaj sem na tej poti. Na koncu tega neskončnega asfalta, daleč stran od vseh živčnih voznikov, me je čakala mama. Njena torta z osemdesetimi svečkami, njene utrujene oči, ki se bodo razveselile mojega obraza, in tisti objem, ki bo v sekundi izbrisal ves nemir, ves strah in vseh 12 ur prevožene norosti. Ker nekatere poti preprosto niso stvar izbire, ampak dolžnost srca.

revija Jana