revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pot do trgovine me bo stala več, kot me je majica. Zanjo sem namreč plačala pet evrov! Toliko, kot naju s prijateljico staneta dva kapučina.

Majica, narejena nekje za devetimi gorami in še več vodami, desetkrat preprodana, v Slovenijo pripeljana … pet evrov!? Baba butasta, ti je bilo treba!? In potem se čudim, da več ne vem, kam s cunjami. Nisem edina. Kar nerodno mi je, ko berem, kako ozaveščene so znane dame, ki prisegajo le še na »second hand« robo. Ker rabljeno je »in« in tako zelo super, da znane v tovrstnih trgovinah v vrsti stojijo. No ja, tako zelo naivna vendarle nisem. Nakup rabljene cunjice, potem »fotoshooting« in revija ali spletni portal, ki to objavi. Reklam – pa če so še tako poceni – ni nikoli dovolj. Tem, ki hodijo v trgovine za ponovno uporabo v spremstvu fotografov, ni hudega.

Politika

Ni mi vseeno: Bili so drugi časi

A priznam, po svoje je zaradi teh objav tja lažje oditi tudi tistim, ki res nimajo. Pod črto pa, kje so časi, ko smo v eno samo garderobno omaro spravili letna in zimska oblačila za vso družino? Če verjamete ali ne, jaz se jih še spomnim. Pa prisežem, da jih nimam 200 plus. Res, le kam nas je odneslo?

Podatek. Vsak Evropejec letno zavrže 11 kg oblačil. Lep kup je to. Kam z njimi? V resnici je več možnosti. Če so še uporabna, jih lahko odnesete na Karitas, Rdeči križ ali pa v zabojnike Humane. Pa čeprav vemo, da slednji nimajo kaj dosti opraviti z dobrodelnostjo. Gre za dobro organizirano verigo nabora in preprodaje, na koncu katere tam nekje daleč, v kdo ve kakšnih delovnih razmerah, iz naših cunj nastajajo nova oblačila. In dobički. Nekateri to razumejo kot prevaro in zlorabo. Jaz pa sem na neki način zadovoljna, ker moja neumnost morda le ne gre čisto v nič.

Ali pač? Daleč v Čilu je puščava Atakama, svetovno zbirališče odvečnih oblačil. Tu konča marsikaj, s čimer razviti beli svet nima kaj početi. Pogosto z moralno pretvezo, da bo gotovo komu prav prišlo. A domačini že dolgo vedo, da ne gre za dobroto. Gre za hudo onesnaženje, ki ga šele v zadnjem času poskušajo omejiti. A ker je tistih, ki imajo od tega gromozanskega smetišča korist, veliko, so tekstilne gore v puščavi Atakama vsak dan višje. Vsako leto v puščavi odložijo 123 tisoč ton odvečnih oblačil. Restrikcijam in nadzoru navkljub.

Človeštvo je planet z vsem mogočim preobremenilo do neznosnosti. Ne le s seboj in vsem, kar potrebujemo za preživetje, temveč tudi z marsičim, kar smo po neumnosti ustvarili kot povsem nepotreben balast. Vsega je preveč, le razdeljeno ni, kot bi moralo biti. Cunje za ta naš planet morda res niso najhujše zlo, so pa pokazatelj naše grabežljivosti in povampirjenega potrošništva. In človeške neumnosti.

Podnebne spremembe so v sorazmernem deležu posledica našega početja, naše pogoltnosti. Tudi jaz in moja v uvodu omenjena majica sodelujeva v pogromu. Prepočasi dojemamo. Če ne prej, smo letos, ko smo tuhtali, kdaj okno odpreti, kdaj zapreti, da ne bo v sobi nad 25, dojeli, da nič več ne bo, kot je bilo. Ko se je pred leti začelo pogosteje pisati  o podnebnih spremembah, smo mislili, da bo to nekaj, kar bo doletelo naše pravnuke, raje še tiste za njimi. Danes pa vemo, da smo že tam. Živimo v časih, ko svet vrti Trump. Človek, ki mu niti Bog ne more do živega. Človek, ki verjame, da so teorije o podnebnih spremembah prevara neumnih ljudi. Hvala zanj. Brez njega morda niti ne bi dojeli, kako zelo na robu smo.

revija Jana