Ni mi vseeno: Slovenija ima 35 let
Če samo pomislim, kako je bilo, ko sem jih jaz imela toliko.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Mož, dva osnovnošolca, midva vsak s svojo službo, že s svojo streho nad glavo. Ni nam bilo hudega. Bilo je za zimske in poletne počitnice, avto in rezervo za nujne primere. Podobno je šlo večini najinim dela voljnim vrstnikom.
In ja, bili smo še globoko v Jugoslaviji. Kaj pa danes? Svet vrtijo vsemogočni kreteni, Slovenijo pa politiki, ki jim, vsaj zdi se, niti za državljane niti za državo ni kaj dosti mar. Z vsakim novim sklicem so razprave v slovenskem parlamentu bolj pritlehne. Nespodobne. Primitivne.
A vseeno ne bi šla drugam. In nisem edina.
Pred dnevi mi je moj domala polnoletni vnuk zaupal, da razmišlja o nekajdnevnem plezanju in hoji po slovenskih hribih ter gorah. Ker tam je pa res lepo. S seboj bi vzel najnujnejše in spalno vrečo. Spal bi pod milim nebom. O tem, kje bi bivakiral, če bi padalo, nisva. Ideja je simpatična. Za babico ne najbolj pomirjujoča, a bom tiho, fant ima starše.
V gorah je res nebeško lepo. Sem jih nekaj prehodila, prelezla. In preklela. Z vsakim mojim letom so bile višje. Tako obiskane, kot so zadnja leta, pa ne. Temu primerno je tudi število nesreč. Usodnih in onih drugih. Saj veste, ohladilo se je, v opankah ni šlo, zmračilo se je … noč! GRS vse spravi na varno. Tako rekoč za hvala lepa. V Sloveniji je okoli 800 reševalcev.
Ko jih pokličejo na pomoč, pustijo vse in gredo pomagat. Ker gre praviloma za ljudi, ki si tako kot večina služijo kruh v rednih službah, razumem, da tam, kjer so delovni procesi povezani, delodajalci niso prav srečni.
Četudi jim država povrne stroške, ki nastanejo zaradi njihove odsotnosti. Malo sem presenečena, da podatek o tem, kolikšna so ta vračila, ni vsem dostopen. Ampak tako je. Še težje razumem, zakaj GRS-jevci niso za obvezno zavarovanje gornikov in pohodnikov.
Saj bi še naprej vse reševali, a tisti brez zavarovanja bi pač plačali. Za vse mogoče se zavarujemo, tudi pse in mačke, zakaj se ne bi za primer nesreče v gorah?
Predzadnja junijska sobota. Posredovanje helikopterja. Najprej so prepeljali smrtno ponesrečenega plezalca. Groza. Smola. Potem pa: planinec se je poškodoval na Kofcah, naslednji je bil neroden pri Vodnikovi koči, tretji je zdrsnil nekje v okolici Kočevja, zadnji je bil tekač, ki si je gleženj poškodoval na Črni prsti. Enega za drugim so zvozili v dolino.
Razumljivo, nemočnih ni mogoče pustiti v divjini. Pa vendar, zakaj za vraga se pri nas ne moremo dogovoriti za obvezno gorniško zavarovanje? Tudi vsi sosedje ga nimajo, a če se zgodi in nimaš zavarovanja, plačaš. Brez milosti. V Dolomitih, Slovenci jih obožujemo, reševanje s helikopterjem stane okoli deset tisoč evrov.
Nekaj bo treba narediti. Število nesreč v naših gorah narašča. Tudi če jih primerjamo s smrtnimi nesrečami na naših vse prej kot varnih cestah. Tako za ilustracijo in razmislek.
Po cestah se v Sloveniji dnevno vozi okoli milijon ljudi. Nekateri tudi večkrat dnevno. V hribe pa hodi, bolj ali manj pogosto, okoli 300 tisoč ljudi. Primerjava hudih nesreč na cestah in v gorah je, vsaj meni se zdi, kar zelo povedna.
V Sloveniji je leta 2024 na cestah izgubilo življenje 68, v gorah pa 37 ljudi. Lani sta bili obe številki še bolj strašljivi. Na cestah je umrlo 93, v gorah pa 50 ljudi! Pri tem velja spomniti, da se po naših cestah VSAK DAN vozi najmanj milijon Slovencev, v hribih pa jih je ob LEPEM VREMENU vseeno le od 50 do 100 tisoč. Smrtnih žrtev je preprosto preveč.
Bom končala, kjer sem začela. Pred 35 leti, leta 1991, je v naših gorah umrlo 17 ljudi.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
