Revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tega pa se vsekakor zavedajo številni turisti, ki kmalu po pozni pomladi pa do zgodnje jeseni okupirajo dolino. Medtem ko mi pozimi igra srce, ko je dolina precej prazna, mirna, tudi prvobitna, pa mi poleti takrat, ko opazim, kako se tujci čudijo lepotam tukajšnje narave.

Poleti je živahno tudi v Mali vasi, ko turisti prihajajo v apartmaje v sosednjih hišah. Zjutraj se odpravijo z nahrbtniki ali kolesi po izbrani poti in vrnejo šele zvečer. Si mislim, da potem utrujeni prespijo vso noč. Včasih pa v našo dolino prinese tudi skupino turistov, ki  so večino dneva kar v apartmaju.

Razen takrat, ko gredo v trgovino in pritovorijo domov marsikaj, predvsem vse vrste alkohola. No, in tako dobro založeni začnejo svoj dopust. Najprej spijo do poldneva in nato na balkonu in dvorišču dopustujejo dolgo, dolgo v noč.

Tu in tam priplava po zraku še vonj trave. Ne tiste dišeče, pokošene po travnikih, temveč one druge, ki te omami. Vmes se večinoma odpirajo le konzerve in steklenice.Proti deseti uri zvečer se vse razživi, zakurijo še kakšen ogenjček, izgubijo občutek za glasnost, navijejo muziko do konca …

Vsakomur privoščim dopust, prav takšnega, kakršnega si želi. Če že dopustujejo ravno pod mojimi okni, pa tudi to poskušam preživeti. Nič ni večno!

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Živeti tisoč življenj

Mi je pa včasih prav mučno, ko vidim, kako alkohol spremeni človekovo zaznavanje in doživljanje. Ko začnejo razgrajati in vpiti, se prepirati, preklinjati … Pred nekaj leti sem zjutraj vstala in našla v dnevni sobi mladega fanta, oblečen in obut je spal na kavču.

Smrčal je in v sobi je smrdelo kot v vinskem sodu. Komaj sem ga zbudila. Začuden je bil, da ni v svojem apartmaju, in me je spraševal, kam pa naj zdaj gre. Če je našel slučajno odprta vrata kleti naše hiše, naj še najde svoj apartma, ali ne?

Jaz imam pač malo drugačen pogled na alkoholizem, ker sem vse zlo, ki se lahko zgodi v takšnih družinah, doživela in preživela. Videla sem, kako alkohol razčloveči pijanca, ko mu ni več za nič mar, pomembna je samo še steklenica. Ni mu mar, če pahne družino v revščino, ni mu mar, ko jih ponižuje in pretepa, grozi, straši, nadzira, uničuje.

Naša država je po porabi alkohola nad povprečjem v evropski zvezi. Pred šestimi leti je vsak Slovenec, starejši od petnajst let, popil skoraj deset litrov čistega alkohola na leto. V tistem letu je umrlo skoraj tisoč ljudi neposredno zaradi alkohola. Vsak dan trije.

Kdo bi vedel, koliko jih je umrlo še zaradi velikega števila bolezni, ki jih povzroča pitje. Alkohol je zelo lahko dostopen in tudi relativno poceni. Kar pa seveda ne pomeni, da niso tudi danes v družinah alkoholikov lačni in revni otroci.

Pred petimi leti je, kot pravi statistika, država zaslužila s prodajo alkohola sto dvajset milijonov evrov. Lepa številka, ali ne? Ampak samo na prvi pogled. Ker je za zdravstvene stroške bolnikov, ki so alkoholiki, plačala skoraj dvesto trideset milijonov!

Zraven je treba prišteti še stroške bolniških odsotnosti, zmanjšano produktivnost na delu, socialne pomoči in drugo. Tudi če nisem v matematiki kakšen genij, si mislim, da bi se državi bolj splačalo, če bi bolj mislila na treznost in manj na davke.

Odnosi

Onkološka bolnica št. 6196: Epilog trboveljske burleske ali maske so padle

Ker sem že omenila družine … Moja starša sta se rodila (skoraj) sredi vinogradov in tudi delala sta v vinogradih. Otroci bajtarjev in najemnikov niso zmogli prav veliko razredov osnovne šole. Že kot mala otroka sta morala trdo delati.

Mimogrede, to delavnost sta prenesla tudi na nas, otroke, in to je skoraj edina reč, za katero sem jima hvaležna. Bili so časi, ko je bilo čisto sprejemljivo kaditi vsepovsod, res vsepovsod, in pijan človek ni bil nič posebnega.

Marsikaj se je spremenilo v pol stoletja in več. Samo pomislite, kaj vse so prinesli nova tehnologija, nove informacije, raziskave … svet je postal bistveno manjši. A včasih se mi zdi, da je pri alkoholizmu še precej po starem. Da družba ne more narediti preskoka in zmanjšati svoje popustljivosti do tega razdiralnega početja. Ki ne prinese prav nikomur ničesar dobrega.

Morda še vedno mislimo, da nas alkohol pogreje, kadar nas zebe, ali pa da se lahko nazdravlja samo s polnim kozarcem vina. Pa da kozarček pred spanjem prinese mirno noč ali pa da bo človek zato, ker pije, bolj sproščen, pogumen, vesel, duhovit … Najhujša tolažba samega sebe pa je, ko se pivec prepričuje, da se njemu, edinemu, pač ne more zgoditi, da bi postal pijanec. Ali pa tako kot najini sosedi turisti. Zanje je zares dober dopust eno samo pijančevanje.

Verjamem, da v življenju vsakega človeka pridejo trenutki, ko pomisli, da ne bo zmogel. Najlažje si je naliti kozarec in še drugega in tretjega … in potem  gredo težave lepo v pozabo. Seveda pa zaradi tega ne izginejo. Po težkem prebujanju sedijo na robu postelje kot slaba vest.

Ne popuščajo, praviloma se povečujejo, postajajo težje in zahtevnejše. S svojo stalno prisotnostjo nas silijo, da jih začnemo razreševati. Seveda če se ne spustimo v nov krog začasnega, pijanskega pozabljanja. Ne nazadnje je alkohol za vsakim vogalom … in to je to!

Med temi zadnjimi so bili tudi moji starši. Življenje sta si skrajšala skoraj za polovico. Hčerkam pa zapustila toliko hudega, da vsega v treh življenjih ne bi razrešile, tudi če bi jih imele. Se pa nobena ni nikoli v življenju dotaknila alkohola. In zanimivo, nobena si ni za moža izbrala (bodočega) alkoholika.

Tako da – jabolko lahko pade daleč od drevesa, pa če to stoji na hribu ali pa ne.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!