Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Klasična romanja so navadno z avtobusom do romarskega središča. V Sloveniji najbolj poznano romarsko središče je na Brezjah pri Mariji Pomagaj, pa potem Ptujska Gora – Marija s plaščem, Sveta Gora nad Novo Gorico, Nova Štifta, Svete Višarje …

Najbolj razširjeno romanje pri nas je tudi v Medžugorje v Bosni. Vse to so sveti kraji, kjer so verniki doživeli ozdravljenje, izprosili milosti v življenju ali pa se jim je prikazala sama Marija. Cerkev je do raznih znamenj in kakršnihkoli posebnosti zelo previdna. Zato je običajno priznanih zelo malo čudežev, saj je človekova narava nagnjena k različnim čudežem, da le kaj kapne v denarnico.

Osebna rast

Logoterapevt: Pot do miru je tlakovana s pogumom

Kakor se razlikujejo kraji, se razlikujejo tudi načini romanja. Pred 50 in več leti je bil običaj, da se je romalo peš k bližnjim romarskim cerkvam. Tisti bolj oddaljeni so peš romali tudi več dni. Romanje ni imelo zgolj duhovni pridih, ampak je šlo predvsem za socialno komponento.

Na romanjih so se zaljubili, izmolili kakšnega otroka, se pobotali in si na vse možne načine širili obzorja. Med Romi v Novem mestu, kjer sem deloval zadnjih sedem let, je nekajdnevno romanje na Brezje predstavljalo glavni in edini letni dopust in, kot so sami dejali, so zanj varčevali vse leto.

Zadnjih 20 let je zelo popularno romanje v Španijo, v Santiago de Compostela, pri nas poznano kot Jakobova pot, kamor se romarji iz različnih izhodišč odpravijo več sto kilometrov do groba sv. Jakoba. Jakobovo pot imamo tudi v Sloveniji, v sosednji Hrvaški pa je zadnjih nekaj let zelo obljudena Jakobova pot po otoku Krku.

· Slovenija

Martin Golob: "Nerodno mi je, da bi v trgovino hodil po plenice"

Na bližnja in daljna romanja se odpravijo tako verni kot neverni. Na videz je pri obojih vse zelo podobno, vendar v notranjosti to pot nekaj spremeni. To je molitev, ki jo iz kilometra v kilometer nosijo ustnice. Ne gre za športni dosežek ne za vzdržljivostno tekmovanje, temveč za krepitev odnosa s transcendentnim, ali kot ga poimenujemo verniki, odnosa z Bogom, Stvarnikom.

Sam nisem pristaš romanj z avtobusom niti z letalom ali kako drugače. Če že, zagotovo peš, in še to najraje sam. Vendar je lani prišla posebna ideja: romajmo s kolesom. In res smo.

Dvanajst se nas je odpravilo iz Ljubljane v Vatikan, 800 km daleč, v štirih dneh do Svetega očeta. Niti ne vsi zagrizeni kolesarji, ampak moški, stari od 40 do 70 let, z že bolj ali manj utrjeno zadnjico na kolesarskem sedežu. Vso pot smo vsak zase tiho molili in izročali v molitvi prošnje Gospodu. Po romanju smo se razveselili novice para, za katerega smo molili, saj se je po desetih letih neplodnosti zgodil za njiju največji čudež.

Letos pa smo se skoraj v isti postavi, možje, eni posvečeni, drugi ne, odpravili na tisoč kilometrov dolgo romanje s kolesom na sever Poljske, na Jasno Goro, v Čenstohovo, k Črni Mariji. Tudi tokrat nas je vse spremljala vsakodnevna maša, ki jo je daroval bodisi škof Andrej Saje ali pa semiški župnik Luka Zidanšek. Petdnevno romanje s kolesom je bilo fizično ekstremno naporno, saj smo v povprečju vsak dan prevozili 200 km.

· Življenje v rjavi kuti

Pater Niko Žvokelj: Frančiškan, ki vozi motor in posluša Rolling Stonese

V pogovoru, ki smo ga možje imeli največkrat med počitkom, ni prišlo v ospredje materialno premoženje, temveč izkušnje, ki so rane spremenile v brazgotine. In te brazgotine smo si kazali drug drugemu ter jih z molitvijo in bratsko povezanostjo tudi negovali, saj so za vse nas postale znamenje Božjega delovanja. Kot pravi zgodba o starčku, ki se ozira v preteklost in opazuje v pesku dvoje stopinj.

Ko podrobneje gleda to svoje življenje, ugotovi, da so takrat, ko je bilo najhuje, v pesku simbolno le ene stopinje, zato očitajoče razočarano vpraša Boga, kje je bil, kadar je bilo najhuje. In Bog mu odgovori: »Takrat sem te nosil.«

Tako se tudi mi romarji na svojih poteh srečujemo z velikimi napori in dvomom, ali bom sploh še zmogel. V najhujšem delu preneham z molitvijo, saj je pretežko, in pustim, da me nosi Božja roka. Tako ima romanje pomen, saj je ponovno vzpostavljen odnos s tistim, ki me presega.