Navaden dan nenavadne mame: Umetnost možnega
Zdi se mi, kot da sva se v tej vročini spremenila v, najmanj, lenivca. Saj že ime samo pove, da so to res počasne in lenive živali, a midva sva to postala po sili razmer.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Naju je pač prisilila vročina. Malo samotarsko se premikava iz kuhinje v sobo in nazaj, če je res nujno. Če bi naju gledali, bi mislili, da gledate film v počasnem posnetku. Previdno in narahlo se premikava, da naju ne zalije pot. Ponoči ne moreva spati, ker se podnevi nič ne utrudiva. Potem telovadiva po postelji, seveda od vročine in dnevnega likanja kavča (prav tako kot ena od vrst lenivcev). Še pri hrani sva jim podobna, eden je malo izbirčen, drugi pa se ne ljubi kuhati običajnih jedi. Vsaka kuha je namreč poseben napor in dodatno segrevanje kuhinje. Pa še tista strašna misel, ki že sama po sebi dvigne temperaturo: »Treba bo še vse skupaj pospraviti!«
Mislim si pa tudi, da v tem času nisva čisto drugačna od drugih.
Tako pač je. Še en vzrok več, da lahko človeštvo jamra in hkrati meče dodatna polena na ogenj pod kotel, v katerem sedi. Res nam ni več pomoči, se mi zdi.
Janeka je vročina zdelovala kot vse nas. Pogosteje se je premetaval in spal sede, da si je hladil hrbet. Čeprav se ponoči tu bistveno bolj ohladi kot v kakšnem večjem mestu. A zmotilo me je nekaj drugega. Janek je bil neznansko ubogljiv. Karkoli in kadarkoli sem mu rekla, predlagala ali prosila, takoj je poskočil in naredil. Zraven je vedno pristavil svoj: »Ja, mama.« Ob tem je tako milo gledal, da mi je srce naredilo stampedo.
Sploh mi ni bilo všeč! Želela sem si, da bi bilo tako kot po navadi: malo pogajanj. In želela sem si, da bi malo zavlačeval kot po navadi, vsaj toliko, da moje prošnje pridejo do njegovih ušes in potem spremenijo tok njemu lastnih misli. In da bi še kar sedel na kavču in bi šla k njemu ter mu zašepetala v uho čudežno besedo, ki pa je lastna samo nama in s katero vedno, res vedno dobim Janekovo pozornost.
Skratka, pogrešala sem njegovo gnjavljenje, tisto prijazno, tako kot zna samo on. Ker Janek pač ne zna vztrajno vsiljivo nadlegovati, kot opiše slovar besedo gnjaviti. Videti je takole: ko se nekam odpravljava, jaz še zapiram okna in preverim plin na štedilniku, ali je klet zaklenjena, ali imam vse potrebno v torbici, vsa oblačila za Janeka in vodo …, Janek pa se že sprehaja po ulici pred hišo, kjer je včasih precej prometa, in čaka name.
Nisem si mogla predstavljati, da bom to kdaj pogrešala! In nikoli, res nikoli v življenju mu še nisem rekla: ubogaj me. Zagotovo pa je bila ta beseda v mojih mislih. Janek je najbrž ne bi razumel, verjetno pa bi čutil, da mora ravnati po moje. Zato vse malo obrnem. Vprašam ga, ali bi zdaj nekaj opravil ali potem. Največkrat reče potem, in ker ne gre za življenje, mi je čisto prav. Potrebuješ pomoč? Janek seveda reče, da ne. In se spravi k delu. Da dokaže meni in sebi, da zmore.
Sem se pa zalotila, da mu vsako jutro, ko odhaja v delovni center, zaželim, naj se ima dobro in naj bo priden. Očitno se besedi priden ne morem izogniti, tudi Janeku ni tuja. Kaj si pod tem predstavlja, ne vem natančno. Mislim, da starši (pre)večkrat tako naročamo svojim otrokom in da tudi v šolskem sistemu ni prav tuja. S pridnostjo imam v mislih predvsem to, da Janek ne bi naredil kakšne nevšečnosti prijateljem v delovnem centru. Med toliko različnimi ljudmi in vsak ima svoje potrebe; (skoraj) vsak živi v svojem svetu, tudi to ne bi bilo nič čudnega. Vem, da je Janek neznansko miroljuben človek, topel in potrpežljiv, srečen med svojimi prijatelji. Kolikor ga poznam, je nemogoče, da bi komu naredil kaj grdega ali dvignil roko nad koga. V najslabšem primeru bi verjetno zamrmral: dost' te 'mam!
Morda lahko tudi za najino življenje rečem, da je umetnost možnega? Z Janekom sklepava kompromise, realni pogoji so, kakršni pač so, iz vseh izkušenj skušam potegniti najboljše in ob tem se kaj naučiva, popolnih rešitev pač ni. Besedno zvezo umetnost možnega je menda iznašel nemški državnik v 19. stoletju, Otto von Bismarck. Prebrala sem, da je bil nekaj časa konzervativec, potem je ustanovil prvo socialno državo v sodobnem svetu, nekaj časa se je boril proti Katoliški cerkvi, pa se je spet spreobrnil in nasprotoval socialistom. Da je bil odločen, odkrit in prepotenten, agresiven, če ni bilo po njegovo, je pogosto grozil s svojim odstopom. In bil je junak nemških nacionalistov.
Umetnost možnega je torej to, kar je dosegljivo. Prepričanje, da drugače pač ni mogoče. Da lahko pojemo dano besedo, še preden rečemo keks. Da se lahko obračamo po vetru.
A če bi se človek res ustavil tukaj, če ne bi imel želja po boljšem, vizije napredka, novih idej, tudi hrepenenja, sanj, če želite, ne bi bilo napredka.
Zato življenje z Janekom pač ni umetnost možnega.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
