Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ne le, da imamo večino leta svežo zelenjavo, tudi trije hišni vogali, torej jaz, so v dokaj dobri duševni kondiciji. Če me kdo razkuri, se pretirano ne prepiram (no, vsaj večinoma ne), ampak vzamem motiko in mlatim po zemlji, ki je v tej bedni suši še posebej grudasta. Predstavljam si, da pretepam različne šefe, vratarja, ki mi je pozabil izročiti pismo, frizerko, ki me je na eni strani bolj postrigla kot na drugi, oba predsednika svetovnih sil, ki se igračkata z vojnami – in tako naprej. Ko vse lepo razdrobim in posekam, sem pomirjena in precej manj prepirljiva. Uredila sem svet in pripravila gredo za sajenje solate, se pravi, da mi nič več ne manjka.

Le proti vrtnim škodljivcem se ne znam boriti, vtepla sem si v glavo, da ne bom uporabljala nobenih strupov, kar včasih pomeni, da mojo bio solato požrejo bio gosenice in podobna golazen, ki ne upošteva dogovora, da nekaj pripada njim, nekaj pa meni. Hočejo vse. Trenutno je moj vrt prepreden s podzemnimi rovi, v katere izginja berivka. Jebeni voluharji. Vse nasvete (razen strupenih vab) sem že preizkusila, pa nič.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Čudaško doživetje v prav posebni restavraciji

»Imam nov recept za preganjanje voluharjev,« je rekla soseda in se čez plot pomilovalno zazrla na opustošene gredice. Vse recepte poznam, sem rekla. Tudi tistega z mopedom. Torej: kupiš star, čim bolj pokvarjen moped, delati pa seveda še mora. Nato kupiš ustrezno cev, jo namontiraš na izpušno cev, drugi del pa napelješ v zemljo v voluharjev rov. In vključiš moped. Voluhar, ki ne prenese niti ropota niti smradu, se odseli, pravi recept. Dva meseca sem potem iskala dovolj neekološki moped, in ko so mi ga za drag denar (kot muzejski primerek) dostavili domov, je cenjeni soprog odklonil vsakršno protivoluharsko pomoč. Zato pa mi je naklonil nekaj zelo neprimernih opazk. A izpušni plini pa niso strupeni?!

Sama sem potem usposobila moped, in ko je brnel in smradil sredi vrta, se mi je zdelo, da kar slišim, kako voluharji divje rijejo pod zemljo in nas za vse večne čase zapuščajo. Medtem ko je cenjeni soprog preklinjal, da kure (verjetno je mislil mene) še nikoli niso pregnale voluharjev, so nas levi sosedje prijavili zaradi hrupa, desni zaradi onesnaževanja okolja, sosed čez cesto pa je pridrvel k nam ter kričal, da je v njihovi kleti dim in da je maček popolnoma omotičen. Pozneje se je izkazalo, da ni bil kriv moj moped, ampak sosedov smrkavec, ki je treniral kurjenje tabornega ognja, takrat pa je bilo res videti, kot da bom pomorila vso ulico. Zaman sem moledovala, naj se nehajo znašati nad mano, ker da bom pregnala tudi njihove voluharje.

 Precej hitro je moped zakašljal in dokončno crknil. Cenjeni soprog ga je ihtavo odpeljal na odpad, jaz pa sem se sladko hahljala. Končno brez voluharjev! Žal pa je bil naslednje jutro naš vrt še grše preoran kot sicer, videti je bilo, da je prišla k domačim voluharjem na obisk vsa žlahta iz sosednjih četrti. Torej – recept za boj proti voluharjem z mopedom poznam in ga ne priporočam, sem rekla sosedi.

»Pa kakšen moped! Vložki, vložki,« je rekla. Kakšni vložki? Ženski vendar. In to uporabljeni. Natlačiš jih v rov in prižgeš. Voluharji pri priči pridrejo na površje zemlje, ti jih samo primeš za rep in vržeš v vedro vode. Imajo voluharji rep? No, tega ne ve, ve pa, da ne prenašajo vonja po pečeni menstrualni krvi. Bom poskusila?

revija Jana