Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Obožujem sladoled, ki se mi lepi na prste. Sadje, ki se kar samo ponuja. Sladke lubenice, ki lahko postanejo kosilo. Prižiganje pisanih luči v poletnih večerih. Neskončni vonj po glicinijah, ki se vleče skozi ulice. Donenje z glasbenih odrov in kotaljenje smeha po pločnikih. Obožujem, kako poletje podarja toploto, zlati pšenična polja in brez besed vabi pod zvezde. Občudujem podaljševanje senc, raztezanje dni in petje ptic, ki ne poneha niti ob mraku. Pakiranje za na morje, ležanje na toplih kamnih in šumenje v krošnjah, ki mehča večere.               

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Zakaj pa ne?!

Obožujem vonj po žaru, skrite zalive in to, kako poletje preprosto posipa dni z brezskrbnostjo. Zibanje dni v čisto lenobnost, branje romanov, dokler ne padeš vanje, in spletanje nepozabnih prijateljstev do jutra. Naročje soli v laseh, odpenjanje modrčka in odejo na travniku. Razpiranje jader, lovljenje sonca v orošene kozarce in šepet vetra med oljkami. Začetek dolgih pogovorov, cvetenje balkonov in sušenje oblek na zraku. Zapiranje modrih polken v popoldanski vročini, nabiranje kilometrov na poti v neznano in preganjanje zadnjih oblakov z neba. Polnjenje tržnic z barvami, zibanje čolnov v marini in preskakovanje urnikov. Mešanje limonade, prirejanje piknikov in veselic ter sladko učenje čistega lenarjenja.                                                              

Obožujem poletni smeh otrok, listanje pisanih revij na plaži in ustavljanje ladij na obzorju. Trosenje sonca po poljih, razpiranje sončnikov, raztegovanje dolgih jutranjih ur in lebdenje ob poldnevih. Poslušanje čričkov, ples bosih korakov in hrepeneče poglede nekam preko obzorja. Valove smeha, glasbo v zraku, lovljenje sončnih zahodov in premetavanje jamborov v vetru. Osvobajanje vsakdana, raztegovanje prostih dni in tiho upanje o neskončnem poletju. Načrtovanje novih potovanj, ustvarjanje izgovorov za ostanke dneva in povezovanje starih družb. Led v kozarcih, medenje fig, odlaganje pomembnih odločitev in nizanje objemov. Vračanje v mladost, lepljenje dnevov, da trajajo dlje, pečenje koruze na ognju in polnjenje košar z zrelimi breskvami. Pesek na koži, slamnik na glavi in prgišče sonca v žepih. Vabljenje na še en krog, kozarec, poljub, obljubo vrnitve in kup pisateljskega navdiha.                  

Poletje preprosto zadržuje čas. In shranjuje najlepše spomine. Vse to je naravnost čudovito, fajn in super – če seveda nimaš tiste drobne, a izjemno zoprne malenkosti, ki se ji reče alergija na sonce.                 
Dolgo sem živela v prepričanju, da so te reči rezervirane za tiste skandinavsko blede, skoraj prozorne ljudi, ki se ob prvem stiku z majskim soncem spremenijo v kuhane rake. Kot nekdo z naravno temnejšo poltjo sem bila prepričana, da imam neskončno imunost. Sonce in jaz sva bila stara prijatelja, ki sta skupaj preživela xy let brez enega samega zapleta ali rdečice. Potem pa se je nekaj prelomilo. Morda je bila kriva ena tistih kemoterapij, ki človeku preuredijo telesno kemijo od temeljev navzgor, morda pa je to preprosto tisti famozni paket, ki pride z leti – tisti, na katerem z drobnimi črkami piše: »Čestitamo za vaša leta, pridelali ste tudi novo in popolnoma nesmiselno preobčutljivost!«

In ta preobčutljivost sploh ni tako fina, kot se sliši. Zdaj je dovolj že nekaj minut na močnem soncu, pa me brez opozorila napadejo živo rdeči in neznosno srbeči izpuščaji. Začne se na prsnem košu, nato se bliskovito razširijo preko rok, na hrbet in vse do nog. V tistih trenutkih postanem udeleženec najbolj nenavadnega plesa: sploh ne vem več, kje bi se najprej popraskala, saj me srbi celo telo naenkrat. In to se lahko vleče tedne. Če pa v naivnem upanju, da bo morska voda ohladila to vnetje, skočim v valove, hitro ugotovim, da je bila to napaka stoletja. Morska sol namreč celotno zadevo le še podžge in dramo na koži spremeni v pravi mali pekel.                

Zato je moje poletje dobilo nov, precej bolj taktičen ritem. Medtem ko ves svet navdušeno odmetava obleke in nastavlja telesa žarkom, jaz zadnja poletja opazujem skozi strateško spuščene rolete ali pa izpod varnega zavetja najširšega slamnika, kar jih premore tržnica. Postala sem pravi nindža bivanja v senci. Tolaži me dejstvo, da sploh nisem edina. V Evropi in Severni Ameriki ima približno 10 do 20 odstotkov prebivalstva neko obliko občutljivosti za sonce. Najpogostejša različica, ki ji zdravniki strokovno pravijo polimorfna svetlobna erupcija (ali krajše PMLE) – imam jo tudi  jaz – redno greni življenje kakšnim 10 do 15 odstotkom ljudi. Čeprav so na udaru predvsem tisti z najsvetlejšo poltjo (tip I in II po Fitzpatrickovi lestvici), alergija ne izbira več tako strogo – se pa zato statistično precej bolj lepi na ženske, saj nas sončni izpuščaji prizadenejo kar od dvakrat do trikrat pogosteje kot moške.                                                                                   

Zadnje čase na vsakem koraku poslušam podobne zgodbe. Ljudje, ki so desetletja brez težav preživeli na plaži od jutra do večera, zdaj nenadoma po prvem pravem poletnem dnevu iščejo zdravila in hladilna mazila. Kot da bi sonce postalo ostrejše ali pa so naša telesa preprosto kolektivno ugotovila, da ne morejo zmagati v tej vojni, in so se predala brez bitke. A kljub temu še vedno obožujem poletja. Še vedno padam v sončne zahode in poskakujem v dežju – le da me zdaj zraven še malo srbi koža. Ampak nič ne de: limonada v senci pod bezgom je na koncu dneva še vedno enako hladna, osvežilna in, kar je najpomembneje, popolnoma varna.

revija Jana