Revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čeprav malo (nesramno) sumim, da tudi zato, ker bova morala kmalu po opravkih v belo mesto in bo dobil svojo malico, ki jo obožuje. Skoraj ves mesec nisva zapustila najine doline in malo spremembe nama bo dobro delo.

Janek se je kot vedno na malem avtobusu med več turisti z velikimi nahrbtniki prikopal do sprednjega sedeža in potem je opazoval, kaj počne šofer, vmes pa še pogledoval na cesto. Vse ga zanima, dokler ne zaspi, seveda. Kar je tudi pogosto. Za najine upokojenske kartice je šoferjev aparat povedal, da ne veljajo. Nič hudega, sem pomislila, na avtobusni postaji spodaj v dolini bom preverila, kaj je narobe. Bi, če ne bi bila čakalnica zaklenjena. Dopusti so, so povedali. Da sva prišla do najinega servisa, sva morala presesti na drug avtobus. Šofer mi je naročil, naj kupim vozovnici pri okencu. Bi, če ne bi bilo dopustov.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Umetnost možnega

Po mesecu dni brez avta vam povem, da sem se ga čisto odvadila. In razmišljala sem, da bi lahko živela tudi brez njega. Bistveno manj stroškov bi bilo, ne bi me skrbelo, kje bom našla kakšno parkirišče, ali mi ga bo preluknjala toča, ali mi bo kuna pregriznila kakšen kabel … Po drugi strani pa je tako, da je dežurni zdravnik več kot trideset kilometrov stran od najinega doma. Pozimi je bistveno manj avtobusov kot v poletni sezoni. Baterij za slušni aparat tudi ni lahko najti v bližnji okolici, dosegljivi peš. Skorajda potrebuješ diplomo iz logistike, da narediš načrt, kako priti pravi čas na kakšen pregled v mesto. In še marsikaj bi se našlo. Torej bo moral biti avto tudi jutri še pri hiši. Včasih človek pač nima izbire med dvema ne tako dobrima možnostma.

Janek je tudi že na zasluženem dopustu. In tako bo še kar nekaj časa. Zjutraj se pred vročino odpraviva na dolg sprehod. Opazujem ga, kako pogleduje okrog sebe in malo tudi poškili k meni, potem pa utrga kakšno travno bilko ali listek z drevesa. Janek je dobrega srca in rad komu kaj podari. Vedno sem si želela, da bi to zmogel. (Skoraj) kamorkoli sva šla, sva nesla s seboj kakšno drobnarijo, da jo je Janek izročil. Takšno navado imamo, upam, da še danes, Štajerci. Če mu je bilo na začetku nerodno, pa je danes prav ponosen na to.

Razmišljala sem o tem, kako zelo se zadnje mesece Janek spreminja. Vem, da so se pravzaprav zdaj začela njegova najboljša leta. Tako kot pri večinskih ljudeh. Čeprav znanost pravi, da na koncu ne bo dosegel povprečja dolgosti njihovih življenj. Največkrat sem ga morala vabiti, da se je spravil s kavča in kaj opravil. Zdaj pa vidi delo že kar sam, bi lahko rekla. Ko sva šla te dni v senco ob Soči, je sam spakiral torbo, našel svoje kopalke, me opozoril, da potrebujeva kremo za sončenje in seveda malico.

Ob reki sva bila prva zjutraj in najin stalni kotiček pod drevesom je bil k sreči še prazen. Soča je spet malo spremenila strugo in en rokav je bil čisto blizu (najinih) stopnic. Spodnjo stopnico je verjetno spomladi voda spodjedla in je tako visoka, da sem že pomislila, da jo bova morala premagati po kolenih. A Janek se ni dal. Kratek čas se je razgledoval naokoli, ali obstaja kakšna druga rešitev, da prideva do svojega prostora. Na obrazku sem zaznala nekaj dvoma in negotovosti. Potem pa me je prijel za obe roki in pogumno skočil. Po reki so se lovile pretrgane jutranje meglice, vmes je pripotovala plast goste, strnjene megle. Ni bila tista jesenska debela, ki vzame pogled na drugo stran. Vsake toliko časa se je skoznjo na gladini reke zableščalo in zaiskrilo, ko so se zlati sončni žarki ujeli na smaragdni vodi. Za to naravno lepoto so se spet pripodile plešoče nežne meglice. Kakšen prizor!

Potem si je Janek zaželel, da bi šel čez zaliv do svojega velikega kamna. Skoraj sem mu že rekla, da bi šla kasneje, ko se bo še bolj ogrelo. Vedela sem, da bo Soča kljub ogretemu zraku še vedno enako mrzla, no, osvežujoča. Ostala sem tiho, nič nisem pametovala. Mojemu pomisleku je sledilo upanje, da si bo morda premislil, ko bo naredil prve korake v mrzlo vodo. Pa ni bilo tako! Samo zavzdihnil je in pogumno korakal naprej. Če dobro pomislim, njegove trme že nekaj časa ni bilo na spregled. Presenetilo me je, kako nepopustljivo je vodil samega sebe k želenemu cilju. Bravo! Res se spreminja, bistveno hitreje kot pred časom. Veselila sem se njegove trdoživosti in vztrajnosti.

Da ne govorim, da že nekaj mesecev vse noči spi sam v postelji. Včasih je zvečer malo vznemirjen in ga vprašam, če se malo stisnem k njemu. Vedno pritrdi in naredi prostor. Čez nekaj minut pa vidim, da sem mu nekako odveč, čeprav tega ne izgovori. Res je, da je imel že prej obdobja, ko je spal sam, potem pa ga je minilo in sva imela bolj nomadske noči, ko sva se selila sem in tja po hiši.

Ampak jaz vem, da ni za obupati. Da se ne sme obupati. Da so težki dnevi in tudi tedni, lahko so tudi leta. In vem, da vse mine. Zato vedno čakam na tiste dobre dneve in tedne, in ko pridejo, si oddahnem in nič ne mislim na to, da se bodo najbrž nekatere »nove« navade spet izgubile v tistih starih, preizkušenih tirih. Pa kaj, potem bo iznenada spet prišel čas novega učenja.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana