revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ali – za dežjem vedno posije sonce. Kot da tega pri svojih letih ne bi vedela! Vem. Vem pa tudi, da je vseeno težko preživeti do takrat, ko spet posije sonce.

Še vreme je bilo gor in dol, eno popoldne sem s klimo ogrevala hišo, drugo pa jo hladila. Zjutraj sem tiščala Janeku v roke debelo jopico, zvečer pa pižamo s kratkimi rokavi. Ni čudno, da je bil čisto zmeden. Ali pa si je mislil, da sem zmedena jaz, in je pač vzel vse, kar sem mu nastavila na pot. Po malem se me je lotevala še slaba vest, čeprav nisem bila prav nič kriva. Tokrat.

In kaj se je zgodilo zdaj, torej ko je spet posijalo sonce? Čas sam po sebi prinese malo olajšanja, čeprav so skrbi in težave še vedno tukaj. In ko mine nekaj časa, se zdijo težave vseeno malo manjše, čeprav so v resnici še vedno enake velike. Si mislim, da je narava tudi poskrbela za mejo, do katere človek še lahko zdrži, četudi težko. Kakorkoli že, v meni živi prepričanje, da je potrebno in vredno misliti, da kakor je prišlo, tako bo odšlo. Kljub temu pa je dobro, če se zraven še človek malo pomuja. Ker brez muje se še čevelj ne obuje.

Odnosi

Navaden dan, nenavadne mame: Na zdravje?

In potem se je zgodilo, da sva šla zdaj z najinimi znanci in tudi že prijatelji, upokojenci iz naših vasi, na izlet. Na ogled svetovnih znamenitosti, ki jih v naravni velikosti ne bova nikoli videla. Razen Blejskega otoka, kjer sva bila lani, in naše največje knjižnice, ki pa Janeka ne navdušuje preveč. Do nje se pač ne pripelješ s pletno!

Bili smo v Minimudusu v sosednji državi. Zjutraj sem nabasala vrečko s sendviči, a sva jih polovico prinesla nazaj. Bilo jih je pač preveč, Janek je bil ves dan neznansko dobre volje, vseskozi se je nekaj dogajalo in morda je tudi zaradi tega kar pozabil na hrano.

In ker je bil tako dobre volje, sem takoj ob prihodu na cilj to izkoristila. Ob vhodu je namreč večje panoramsko kolo z zaprtimi kabinami. Janek ima nekaj težav s tesnimi, majhnimi prostori. Tudi sama sem malo nervozna, ko se začne kolo vrteti. Je pa bila to dobra priložnost za doživljanje nečesa novega, za nove izkušnje, za premagovanje strahu. Janek ni bil najbolj navdušen nad mojo idejo. Toda ni se upiral, ko je gospa odprla najprej železna vratca in potem še vrata kabine. Ob teh je malo zastal in rekel: »Ne grem!« Kljub temu se je počasi pomikal proti vratom kabine.

Kot zanalašč je kabina malo zanihala pri vstopanju. Janek je zastokal, jaz sem ga odločno podprla, da se je povzpel na stopničko, in že je bil v kabini. Kot kakšen pajek se je prilepil za ročaje na obeh straneh kabine in razširil nogi, da je gospa komaj zaprla vrata. To je bilo to! Kabina se je premaknila, Janek je povedal kakšno svojo, no, besedo, s katero je nekoliko omilil svoj pritisk.

Pa sva šla en krog gor in seveda nato dol. Ko se je krog zaključeval, je Janek mislil, da je potovanja konec. Pa ni bilo, kolo se je kar počasi vrtelo naprej. Janek je bil še vedno razpet čez polovico kabine, ko je zarenčal s stisnjenimi zobmi: »Daj, bremzo!« Jaz sem zraven čivkala celo rajžo, nekaj takega kot: o, poglej male hišice in tam jih je še več in tam dol je Nada! Mislim, da sploh ni bil hud name tako kot po navadi, ko ga spravim v kakšno nevsakdanjo situacijo. Prav vesela sem bila tega. V tretjem krogu se je že toliko sprostil, da je svojo zadnjico naslonil na klop.

Lahko pa si vseeno mislite, kako vesel je bil, ko se je kabina ustavila. Skočil je s klopce in skoraj podrl gospo, ki je stala zunaj in kazala, da morava iz kabine izstopiti na drugi strani. Jaz sem ga hvalila na vse pretege in z veseljem opazovala njegove izraze, ki povedo, da je ponosen nase. Ko pa je bil že na varnem, torej tam skoraj sredi parka, se je ozrl in pokazal kolesu prst. Ne, ne sredinca. Kazalec! Verjetno je kolesu nekaj zagrozil. Mogoče to, da njega pač ne bo nikoli več videlo? Nisem praskala za smislom in ga spraševala. Takšno je bilo pač njegovo malo zadoščenje za prestani strah. Morda pa tudi dokončna sprostitev.

Malo smo se ustavili še na Jezerskem. Ob prav lepo zelenem jezeru. S prelepimi gorami z zaplatami snega v ozadju. Z modrim nebom in belimi oblaki. Kravami na travniku. In z dobrim kosilom na mizi. Janek je bil še vedno dobre volje. Čisto vse mu je bilo prav. Karkoli sem rekla: greva na sprehod, počakati moramo na kosilo … vse mu je bilo prav. In vsakokrat je rekel: »Prav, mama!« Kar je najina šifra. In pomeni, da razume in da zdaj sledi objem!

Res je bil lep dan! Poln avtobus prijaznih ljudi. Kakšen je rekel kakšno besedo, drugi se nama je nasmehnil, pa četudi že desetič ta dan, Nada je stisnila Janeka v objem vsakokrat, ko sta se srečala. V preteklih letih, ko smo šli tako skupaj, jo je neprestano iskal in se jezil, če ni bila skozi ob njem. Letos pa so mu zadoščala posamezna srečanja.

Še ena sprememba pri Janeku. Prav veselim se, kakšna presenečenja mi bo še pripravil.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana