Lahko sem hvaležna za Janeka, za preprosto življenje z njim in drobne, a pomembne reči.

Vdovec Matija se sprašuje, ali naj prijetno sosedo končno povabi na kavo. Ga bodo vaške govorice zadržale pred morda lepim poglavjem?

Ana je bila tri leta v razmerju z moškim, ki naj bi bil zaradi svojih 40 letih dovolj zrel, a izkazalo se je, da je ostal večni otrok – mami ni zmogel postaviti mej.

Marjan ima sina edinca, za katerega se mu zdi, da je za svoja leta, 16 jih ima, preobčutljiv. Sprašuje se, kako ga lahko pripelje na pot pravega moškega.

Vrtnarim, ko imam čas. Pa čeprav je zunaj 36 stopinj.

Ali imate tudi vi dneve, bolj natančno večere, ko greste z veseljem spat z mislijo: komaj čakam, da bo jutro in nov dan?

Ana je bila tri leta v razmerju z moškim (40 let), ki mami ni zmogel postaviti mej. Mamin sinko.

Soustvarjalka turistične oddaje Na lepše bo jeseni praznovala drugo obletnico začetka svoje zveze, ki ji je bila verjetno usojena.

Prepiri med sorojenci so del odraščanja, a včasih postanejo preveč. Psihologinja Eva Horvat Kuhar svetuje, kako jih obvladati

Ženske, ki so vključene v program socialne aktivacije tujk v Mariboru, dokazujejo, da je z vztrajnostjo mogoče preseči omejitve tradicije in predsodkov.

Če ne bi občutkov zlivala v pesmi, bi me nabrekla duša razgnala že davno, preden bo črnica na Polju posrkala nakopičeno poezijo iz mojih kosti.

Vremenarji se to pot celo niso zmotili, da nas čaka vročinski val, in ko smo prižgali klimatsko napravo, smo zelo hitro ugotovili, da greje namesto hladi.

Kafkovsko počutje? Ne izgine kar tako. Saj veste: lastna nemoč. A ne gre obupati. Tam na drugi strani so tudi ljudje, kot sem jaz. Čeprav znajo tehnologijo bolje uporabljati ...

Sanela je po treh letih zveze odkrila, da partner redno uživa kokain. Zdaj se sprašuje, kam sploh še pelje njuno razmerje.

»Če mi je bilo kdaj v življenju hudo, sem si vedno rekla, jutri bo bolje,« pove Angela oziroma Ela Grabnar, ko jo obiščemo v domu starejših na Koleziji v Ljubljani.

Sedeminpetdesetletna Sonja Mirotić in njen mož, devetinšestdesetletni Marko, iz Podgorice že od 12. marca plavata na oblakih sreče.

Upanje, da bo s sinom bolje, se je v sekundi sesulo v prah.

»Če tole pogoltneš, ne boš imela ves dan potrebe po kakršnikoli hrani, predvsem pa se ti bodo zagnusile sladkarije,« je nakladala babica.

Ko je predsednica naše domovine pred nekaj dnevi izrekla besede o genocidu v Gazi, sem se precej začudila tistim, ki so se nad tem zgražali.

En delček nas bo vedno ostal tu. Na tej šoli, v 9. c. V tej zgodbi, ki se zdaj zaključuje. Čeprav je ta konec nekoliko grenak, je dokaz, da je bilo nekaj resnično.