revija Jana

Kdo pa je prejšnji teden trpel na koncertu moje nečakinje, ki je žagala na violino? In se predprejšnji teden smehljal na sprejemu bojevnic za pravice izgnanih vrtičkarjev? In predpredprejšnji teden pod prisilo gledal dokumentarec o skrivnem življenju dvoživk? In …

Dobro, sem se vdala. Grem, če že ne morejo brez mene. Seveda ne morejo, je vzdihnil. Gostiteljica je tako vsiljiva in  tečna, da v svoji sredi nujno potrebujejo kaj tako hrupnega in stvarnega, kot sem jaz. Ker sem se to pot jaz nasršila, je svoja genialna opažanja hitro popravil v »duhovitega«. S tem sem se strinjala. Kar je res, je res. Gostiteljica pa gre tudi meni hudičevo v nos. Je lastnica kozmetičnega salona in nekakšnega fitnes centra, kar pomeni, da vsako obiskovalko najprej premeri od glave do pete. In ji namesto dober dan reče, da ima na obrazu spet nekaj novih popokanih žilic in da je skrajni čas, da se oglasi pri njej.

Ampak to je šele začetek pogubne diagnoze. Potem bo namreč treba še mimogrede posesati ves tisti špeh s trebuha, populiti zares neprimerno oblikovane obrvi in jih popraviti s tetovažo, za povrh pa popiliti nohte, ki so (fuj) okrogli namesto oglati, kot je moderno. Ko sem bila zadnjič pri njih, mi je pri vratih pol ure naštevala, kaj vse je na meni narobe, medtem pa so se preostale povabljenke za mojim hrbtom reševale v kuhinjo, kjer je že dišalo po  zelenjavi, pripravljeni na različne načine. Zdravo življenje pač.

Žal sem v zadnje času pridelala novo klobaso okrog pasu in skušala sem jo skriti z oblikovalnim perilom ali kako se že temu šitu reče, že pred času sem ga naročila v spletni trgovini, paket pa le napol odprla. Ker ni bilo na vidiku nobene pomembne prireditve, omenjenega perila, ki bo rešilo vse zagate, nisem potrebovala. Napočil je torej čas, da paket odprem do konca. Ko so šli vsi od doma, sem se zaprla v kabinet z velikanskim ogledalom na vratih in začela perilo zlagati na kavč. Nekam majhno je bilo vse skupaj. Pogledala sem konfekcijske številke, bile so moje. Fak. Najbrž je oblikovalno perilo zelo elastično, da je videti tako majhno, sem se tolažila.  

Najprej sem skušala navleči hlačke, ki bi morale stisniti že prej omenjeno klobaso v tanko palačinko, če sem prav razumela vlogo oblikovalnega perila, a kaj, ko sem si jih nekako zvlekla čez kolena, naprej pa ne. Najbrž se mora material nekoliko razvleči, sem si dopovedovala ter začela poskakovati in migati z zadkom. 

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 2. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana