revija Jana

Čudni so postali tile ljubljanski otroci. Meni je mama v mladosti doštrikala spodnji del kavbojk, ko sem jih prerasla. Če ni bilo pri roki volne iste barve, so bili naštrikani deli pač neokusno različne barve. Pa nismo bili revni, bili smo praktični. Ko sem kot otrok oblekla kratke hlače, sem bila videti, kot da je meter od mene eksplodirala pohodna mina. Vsa sem bila v ranah in krastah.

To so bile posledice otroške igre okoli bloka in plezanja po vseh mogočih drevesih. Na šivanje me je mama vodila samo takrat, ko ji ni uspelo s svojo slino in prsti sestaviti razparane kože. Enkrat mi je hotela z navadno iglo zašiti koleno. Samo en šiv, je rekla. Zbežala sem na jablano za blokom in se do večera nisem hotela spustiti z nje. Naj kar sama sebe šiva.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: časi brez umetne inteligence

Mali prst mi je polomil brat, ko je vrgel coklo vame. Dva dni me je bolelo, preden so me peljali k zdravniku. Češ, kaj jokaš, saj bo nehalo. Pa ni. In sploh ne štejem več, kolikokrat sem padla s ponija, ker sem ponavadi zavirala tako, da sem nogo vtaknila med vilice prvega kolesa. Če si zgrešil in padel na travo, sta te dva dvignila, če si imel smolo in si se raztresel po betonu, pa ti nihče od otrok ni prišel blizu. Slišiš jih, da nekaj šepetajo, ti pa se na ves glas dereš kot osel, ki ga hočejo dati iz kože. Včasih se mi je zdelo, da bomo tistega, ki se tako dere, še enkrat vrgli po cesti. Da se ne bo več mučil.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: moja generacija

Ko smo šli rabutat sadje, kar smo redno počeli, smo vedno najbolj debelega ali pa najbolj smotanega postavili, da je stražil. In ta je seveda tudi najmanj sadja dobil, ker ni bil na drevesu. Danes stoji 30 m od moje hiše nikogaršnja jablana, na občinski zemlji, nobena zveličana sorta, navaden divjak z majhnimi, rdečimi in kislimi sadeži. Vsi otroci iz našega naselja, za nekaj razredov jih je, gredo v šolo mimo te jablane. Gledam jih, kako preskakujejo jabolka na tleh, eni jih pohodijo, drugi brcajo, še nisem videla otroka, da bi si nabasal žepe z jabolki, ki ležijo po cesti. Tega oni ne jejo, čeprav jih jaz rada, prav zanalašč, naberem za jabolčni zavitek. Opazim, moram priznati, začudene poglede sosedov, ko pobiram jabolka po cesti. Lej jo, nima denarja, pa pobira sadje po tleh … Narobe svet.  

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana