Logoterapevt: Stiska zaradi božične večerje
Pred tedni sem imel za sogovornico gospo, ki doživlja tesnobo ob pričakovanju božične večerje. Kot mi je zaupala, je bilo vsako leto zelo ustaljeno.
Piše: Matic Vidic, logoterapevt in diakon
Terapevtska srečanja so vedno bogata. Za tistega, ki se udeleži terapije, kot zame – terapevta. Spoznavati običaje, vzorce in navade posameznikov je zanimivo. Pa naj bodo ti spolni ali pa spalni. Eno prvih vprašanj je o spalnih navadah. Kdaj se odpravimo spat in kdaj zjutraj vstajamo. Večkrat me preseneti, ko se srečam s poslovneži in mi zaupajo, da spijo le po štiri ure, ker je sicer dan prekratek. Sam spim vsak dan natanko sedem ur, zato je zame vse, kar je manj, nepredstavljivo. Vendar moram v vsakem pogovoru sebe in svoje navade izvzeti.
Drugo vprašanje, ki sledi, je, kako sogovornik preživi nedeljo. Nedelja je za vse dan, ki je nekoliko drugačen. Običajno zjutraj potegnemo spanec, potem pa je pri vsakem drugače. Vendar je nedelja tista, ki povzdigne, osvetli naše vrednote. Ali je to šport, družina, vera, kariera, prostovoljstvo in še bi lahko našteval. Ljubitelji kolesarstva zagotovo ne bodo izpustili nedelje, prav tako ljubitelji gora. Verniki gredo k maši in preostalo dopoldne preživijo ob pripravi nedeljskega kosila, kjer se zbere vsa družina. Poslovneži pa navadno namenijo nedeljo vsem tistim »taskom«, za katere ni bilo časa med tednom. Nedelja je torej zgovorna, bolj kot bi si mislili, in pove o nas še tisto, česar sami točno ne vemo.
Če je med tednom tisti dan, ki je nekoliko drugačen, nedelja, je med meseci to december. Ima nekaj podobnosti, in sicer naredi kot nedelja prostor našim vrednotam. Je čas silvestrovanj, čas dopustovanj, čas tišine in čas glasbe. Lahko je tudi čas priprave, očiščevanja in molitve.
Božična večerja
Pred tedni sem imel za sogovornico gospo, ki doživlja tesnobo ob pričakovanju božične večerje. Kot mi je zaupala, je bilo vsako leto zelo ustaljeno. Nekajtedensko načrtovanje, da bo vse brezhibno, veliko pričakovanj in še več razočaranj. Nihče ne ceni in ne opazi njenega truda, ona pa je na koncu le izčrpana. Poteka zelo poznano. Najprej generalno čiščenje hiše. Od oken, pranja zaves, preprog, zdrgniti je treba zunanjo keramiko, prebrisati vsa vrata in omarice … Že tedne prej misli uhajajo, kako bo praznovanje letošnjega božiča izpeljal mož. Ali se bo že prej napil in bo potem tečen, ali se bo pri večerji napil in bo neokusen in predrzen, ali jo bo celo prespal.
Sledi skrb, kaj bo jedla snaha, ki je po novem veganka, kako bo uspelo srečanje sina in hčerke, ki sta imela do pred kratkim konflikt. In še mnogo je vsega, ki preprosto sovpada z receptom za katastrofo. Vsi pridejo zadnjo minuto, se najedo in potem na veliko željo, da bi šli skupaj k polnočnici, grem na koncu po pospravljanju, kot pravi gospa, sama k polnočnici, da vsa utrujena vsaj malo podoživim mir, ki ga prinese dete v jaslih.
Torej vse zelo poznano in vse zelo predvidljivo. Kaj lahko sedaj naredimo. Kaj lahko naredi gospa sama, neodvisno od otrok, moža in vseh drugih, ki bodisi gradijo lep božični večer ali ga ogrožajo?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, december 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
