revija Jana

Začela bom z reklamo. Sobota. V Ljubljani je bilo megleno hladno, jesensko zoprno. Z vnukom sva se odpeljala na sončni Kras. V Štanjel. Dr. Kozma Ahačič je v Gradu Štanjel postavil muzejsko zbirko o slovenskem jeziku in knjigi. V Štanjelu je bilo že zjutraj živahno. Mize, stojnice, prodajalci tega in onega … Tisti dan muzej ni bil v središču pozornosti. V Štanjelu je bilo martinovanje. Kar je pomenilo, da smo bili v muzeju čisto sami in je bil ves samo za nas.

Interaktivna postavitev je naravnost fantastična. Zabavna in poučna za mlado in staro. Od kdaj, skozi kaj, pisave, dialekti, pripomočki … Brez Trubarja in umetne inteligence (UI) seveda ne gre. Z njim se je vnuk kar v živo pogovarjal. On je spraševal, ne nujno o knjigah in slovenščini, Trubar je odgovarjal. Tudi pikro in duhovito, če je dečko hotel biti prepameten. Priznam, zame je bilo to svojevrstno razkritje. Tale UI je vstopila v vse pore našega življenja. Nelagodju in zanikanju nas, ki zamujamo, navkljub. Za tiste z malo bolj bujno domišljijo vse skupaj sploh ni hec.

Posega v vse. Že zdaj nas večina ne zna ločiti, kaj je naredila UI in kaj človek, tak iz mesa in krvi. Pred kratkim sem omenila, kako je vnuk z njeno pomočjo »tako za hec in domačo rabo« s prirejenimi slikami s počitnic zabaval ožji družinski krog. Zabavno, če veš, za kaj gre. A UI je dejstvo. Za vse. Mlajši bodo razumeli in sodelovali ter uporabljali, preostali bomo sopotniki. Za veliko večino bo ločevanje resnice od zavajanja misija nemogoče.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.